Massacre je vrsta banda, ki je kljub zelo majhnemu številu diskografskih publikacij večkrat omenjen kot pionir in oblikovalec žanra v svojih zgodnjih letih, ki so kasneje bili v navdih številnim kasnejšim projektom. Skupina je nastala v prvi polovici 80. let v Tampi na Floridi, kjer se je začel death metal razvijati in afirmirati z zastavonošami kalibra Death, Obituary, Six Feet Under in drugimi. Začetni val demo plošč, izdanih v 80., do kultnega uradnega diskografskega prvenca From Beyond leta 1991 je zasedbo zapisal v Olimpus slavnih (ne)znanih. Od tedaj je skupina izdala manjše število plošč, na katere so se tako občinstvo kot kritiki odzvali včasih bolje, včasih slabše, kar je bilo tudi posledica številnih sprememb v postavi. Predhodnik Resurgence, ki nosi naslov Back From Beyond (2014) je naletel na, v najboljšem primeru, mlačen odziv, saj je deloval kot nostalgičen izdelek, ki bi rad spomnil na »zlata leta« banda.

Z novim dolgometražnim albumom Resurgence pa kaže, da je skupina ponovno dobila originalni navdih. Sicer lahko že iz bežnega pogleda na postavo razberemo razloge za tovrstne razlike: na zadnjem izdelku se je namreč združila postava, grajena okrog zgodovinskega vokalista Kama Leeja in basista Mika Bordersa, ki so se jima pridružili še trije (!) kitaristi, in sicer Rogga Johansson (Paganizer, Megascavenger, Rib Spreader), Jonny Pettersson (Wombbath, Nattravnen, Henry Keane), Scott Fairfax (Memoriam, As the World Dies), in bobnar Brynjar Helgetun (Crypticus, The Grotesquery). Resurgence je soliden izdelek, štirideset minut kakovostnega starošolskega death metala, podkrepljenega s kakovostno produkcijo, v kateri pridejo vsi instrumenti do izraza. V tej glasbi ne gre iskati posebnih virtuoznosti in progresivnih podvigov, njena izrazna moč se namreč skriva prav v skoraj punkovski enostavnosti, vseeno odigrani s pravo stopnjo tehničnosti. V tem smislu so pesmi na strukturni ravni enostavnejše in grajene predvsem na kontrastih med »mletjem« v nižjih tonih in bolj atmosferičnih vižah v srednjih/visokih tonih, kar je sicer že utečena tehnika znotraj žanra.

Na Resurgence se Massacre lirično napaja pri sicer že prekomerno uporabljenem, a kljub temu vedno zanimivem mitološkem svetu H. P. Lovecrafta, kot je razvidno že iz same naslovnice, na kateri so naslikane znane pošasti tega univerzuma. Tudi tu v skladu s preostalimi lastnostmi plošče ne gre za iskanje inovativnosti, originalnosti in kreativnega genija – to je sicer zadrega skupin, ki znotraj lastnih žanrov postavijo določen standard, a ga v nadaljnjih delih ne uspeko preseči – kolikor je bolje album v svoji celoti obravnavati kot solidno delo izvežbanih obrtnikov, v katerem je nedvomno mogoče uživati, težko bi mu pa pripisali kaj teže za sam razvoj žanra.