Na začetku leta 2003 je na metal nebu zasijala najsvetlejša nova power metal zvezda zadnjih let, ki je z istoimenskim prvencem navdušila vse po vrsti. Grapow in Kusch sta stopila iz sence bivših Helloween kolegov, v Jornu Landeju pa je tudi širša metal srenja končno spoznala enega največjih vokalnih biserov.
Težko je, če imaš ob poslušanju tega albuma v mislih še prvenec, ki je napravil tako močan vtis, in sedaj pričakuješ od tega nekaj podobnega. Najkasneje po nekaj poslušanjih je konec z vsemi najmanjšimi dvomi, Masterplan so naredili še en super album. Ta ima kot celota nekoliko bolj zapleteno grajene skladbe z več progresivnih elementov in manj hitrejših melodičnih pasaž. Ni skladbe, ki bi tako »zadela iz prve« kot recimo Kind Hearted Light. To niti malo ne moti, kajti po drugi strani ni skladbe, ki bi jo tudi po mnogokratnem poslušanju želel preskočiti. Lahko bi rekli, da Masterplan na Aeronautics združujejo razne stilistične niše in so zato tudi zanimivi različni publiki. Melodije so neverjetne, Jorn čara s svojim hardrockerskim vokalom »Coverdale meets Dio« in iz njega kar bruha pozitivna energija, Grapow je še obogatil svojo zakladnico riffov in solaž, večinoma v ozadju prisotne klaviature pa so nepogrešljive pri ustvarjanju pompozne atmosfere, ritem sekcija je zelo kompaktna. Album ponovna razpolaga z raznolikim materialom, njihovimi tipičnimi himnami, heavy rockerskimi ter umirjenimi skladbami, povzetek njihovega ustvarjanja pa nekako predstavlja skoraj desetminutna dinamična epska mojstrovina Black In The Burn.
Ali je boljši od prvenca ali ne, je težko reči, a nekaj je že sigurno: Aeronautics bo tudi čez leto, dve, deset še vedno odličen album, ob katerem se bo dalo vedno uživati. In to je lastnost velikih izdelkov.

Matjaž