Dancem Mercenary je z zadnjim albumom 11 Dreams ter turnejami z Nevermore, Brainstorm in festivalskimi nastopi uspel veliki met, s katerim so se preko anonimnega banda prebili med najbolj prodirajoče se zasedbe. Odlično jim je uspelo v homogeno celoto združiti več različnih zvrsti metala od power do death metala, kljub dolžini in raznovrstnosti pa so bile skladbe izredno poslušljive, a prav nič »nasitljive«. Pričakovanja pred novim albumom so bila tako postavljena visoko, oteževalno okoliščino pa je predstavljal odhod ustanovnega člana in gonilne sile banda, basista Krala.
Mercenary so uspešno prebrodili njegov odhod in posneli album, s katerim potrujejo renome, ki so si ga ustvarili s predhodnikom. Kralov odhod je prinesel določene spremembe na vokalnem delu, kjer je njegove growle prevzel vokalist Mikkel, niso pa growli več tako izraziti in kontrastni s čistim vokalom. Po drugi strani je Mikkel pri slednjih še izboljšal svojo predstavo in odpel polno odličnih melodičnih vokalnih linij. S tem je album pridobil na spevnosti v primerjavi do predhodnika, melodika je pridobila na veljavi, je pa zaradi tega nekoliko izgubil na brutalnosti. My World Is Ending je za njihove razmere preprostejša skladba, drugod ponovno zelo usklajeno in prefinjeno kombinirajo vse od power, (modernega) thrash, progresivnega in death metala. Razvejanost kompozicij so podkrepili z njihovo dodelanostjo do najmanjše podrobnosti, pestrost je zagotovljena in ni bojazni, da bi pri kateri izmed skladb po večih poslušanjih nastalo dolgočasje. Mirnejše oziroma melodične pasaže se neprestano prelivajo v up-tempo, s staccato riffi prevladujočimi deli, ti pa potem v agresivnejše in brutalnejše tipa Soilwork/Nevermore in obratno, vseskozi pa v ozadju atmosfera živi od futuristično/melanholičnih klaviatur.
Svežino in kvaliteto 11 Dreams jim je uspelo obdržati, efekt presenečenja pa je na The Hours That Remain vseeno dosti manjši.

Matjaž