Pa ga imamo. Album K iz hiše Morbid Angel. Bil sem izredno skeptičen, kaj znajo Morbid Angel, se pravi dvojec Azagthoth in Tucker, ustvariti brez Vincenta. Na vprašanje, komu v celoti ali večinoma pripisati slog na zelo spornem Illud Divinum Insanus, je danes morda nekoliko lažje odgovoriti, hkrati pa je to tudi vseeno. Sčasoma sem sprva neljubi predhodnik vzljubil podobno, kot mi je aktualna studijska kreacija zlezla pod kožo.

Pa sem torej kar hitro na začetku izdal, da spadam med tiste, ki jim je najnovejša stvaritev Morbidnega Angela všeč. Sprva mi je v uho padel zvok, ki je nekakšna kombinacija med staro zloveščostjo in sodobno eksperimentalnostjo, kar skupaj zveni kot ep, ki je posvečen zlobi, temi in pogubi. In kar je še zelo pomembno: album zveni sveže, hkrati pa se mu takoj sliši, kdo je njegov idejni oče. In če te po številnih letih poslušanja takšnega in drugačnega rocka, panka in metala pritegne zvok že pri prvem komadu, potem je band v tej zvezi zagotovo ustvaril nekaj zelo dobrega.

Nekje sem zasledil, da naj bi bil Kingdoms Disdained podoben albumu Formulas Fatal to the Flesh. No, album je podoben marsičemu, kar so Angeli že proizvedli, vendar to še zdaleč ni razlog za jokanje. Zato tega tudi na albumu nič ne najdemo, temveč konkretno udrihanje po vsem in vsakem, ki se postavi bandu po robu na njegovi novi poti. Kingdoms Disdained je kot nekakšen bager (namenoma nisem uporabil prispodobe tank, ker nisem želel vojne konotacije, temveč sem želel samo izraziti rušilno moč), nad katerim je voznik izgubil nadzor ter sedaj ruši levo in desno vse okoli sebe. Za seboj pa pušča nekatere bolj in nekatere manj zapomljive riffe, kar priča le o tem, da opustošenje ne predstavlja preglednega reda, temveč na videz nerazumljiv kaos, ki je potreben dobre analize, da se razvije občutek za to, po kakšnih ali katerih tirnicah je potekalo maličenje.

Po sprva pozitivnem vtisu nad celotnim ploščkom se kasneje po nekaj poslušanjih med prvimi prepoznavnimi indici znajdejo Piles of Little Arms, Paradigms Warped, The Pillars Crumbling in For No Master, pri čemer so v veliko pomoč solo vložki – tudi od Tuckerja na bas kitari –, ki ustvarijo iluzijo sprejemljivosti nasilja. Skratka, Morbid Angel z lahkoto zmorejo tudi brez Vincenta, čeprav bi si njega še zmeraj želel v bandu.