RECENZIJE

15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
samozaložba, 2024

Že lep čas se je v podzemnih krogih sveta slovenskega metala šušljalo, da veljaki progresivnega death metala Morost za naslednjo izdajo pripravljajo nekaj prav posebnega. Če me spomin ne vara, sem samo idejo dobil bežno predstavljeno že pred par leti, ko smo z bandom klepetali po njihovem nastopu na festivalu Kaltenbach Open Air, kjer se je tudi pojavilo zanimanje banda, da bi svojo takratno stvaritev v nastajanju združili z našo rubriko Iz zakulisja. No, stvar se je kasneje izpeljala nekoliko drugače in tako ob pisanju teh vrstic iz zvočnikov v zavetju doma odzvanjajo zadnji zvoki najnovejše stvaritve z naslovom Devour Thine Light.

Morost so nedvomno band, ki z glasbo žanrsko težko opletajo le po zgoraj navedenem žanrskem nadimku, saj od začetkov iz leta 2010 in dvema celovečercema postrežejo z najrazličnejšo glasbeno paleto in tako prisegajo na kontinuiran razvoj v vseh pogledih. K temu dejstvu lahko brez večjih oklevanj pristavimo tokratni EP Devour Thine Light.

Laično mišljenje se bo porodilo vsakemu nevednežu, ki bo ob pogledu na besedo »progresivno« imel v mislih le 15-minutne komade z vsakemu smrtniku nerazumljivimi, mogoče celo nedojemljivimi menjavanji taktov in vsesplošno zmešnjavo, zapakirano v koherentno celoto. Morost so tokrat izpolnili vsaj enega od teh kriterijev. Devour Thine Light je skoraj 23-minutna stvaritev, ki poslušalca popelje v globine, ki jih še ni dojel. Sliši se dokaj kišejsko, a tokratni izdelek doseže točno to.


Nikakor ni novost, da se bandi v zgodbičenju skozi glasbo poslužujejo klasične dramaturške strukture v obliki dramskega trikotnika, ki poslušalca popelje na popotovanje v drugačni obliki, kot jo to omogoča kateri koli drug literarni izdelek ali konec koncev tudi filmska umetnost. Čeprav so se Morost v tem pogledu držali te bolj ali manj znane strukture, pa so zgradbo EP-ja ali bolje rečeno razčlenjenost samega komada ustvarili z glasbenimi prelomi. Gre torej za to, da EP ni ločen na več komadov, le strukturno se komad s prelomi razbije na svojevrstne odseke. Tako v prvem delu komada začutimo začetno vznemirjenje in po bežnem draženju ušesnih mešičkov band preide v klasično deathmetalsko melodiko, podkrepljeno z odličnim kitarskim leadom, ki hitro dobi konotacijo progresije, ki pa je kljub teži progresije že ob prvem poslušanju nalezljiva in se zlije z vokalom, ki ne izstopa v preveliki meri, a vsekakor doseže zastavljeni cilj prodiranja skozi mogočno glasbeno podlago.


»… Why do they force me to wait?
Wait for my End …«


Dramsko gledano se po uvodnem akodru in zasnovi pojavi zasnutni moment, ki zgodbo iz ustaljenih tirov odpelje v neznane vode. V našem primeru se uvodno stopnjevanje z razgibanimi kitarami ter mogočnimi in tršimi riffi prevesi v melanholično brezupje, ki se glasbeno pokaže s popolnim preobratom v nežnejšo sfero, ki mu sentimentalni podton doda izjemna saksofonska solaža, ki se kljub netipičnosti zlije z emotivno platjo komada, ki mu nato kitarska solaža le še doda potrebno veličino.


»… Life is overrated, still I struggle …
… Life is overrated, but I struggle still …«


Seveda je to poigravanje z nežnejšimi prijemi le povod v death metal eksplozijo, ki pa vseskozi ohrani moč melanholičnosti, ki bi jo osebno pripisal Jonasovim vokalom, ki skozi celoten komad ne »brezglavo« rohnijo, temveč kljub growlu ohranijo za death metal nekoliko netipični čustveni naboj. In tako se s težo zapleta zgodba počasi začne vzpenjati proti vrhu in prevzame prvotno agresijo, ki so jo Morost v samem začetku nakazali in poslušalca usmerili na svojevrstno glasbeno popotovanje. Vztrajno glasba z vsemi elementi doseže vrh in razkrije mogočnost, ki se skriva za imenom Morost.


»… but is there more? …
Is there more? …«


Če se znova vrnemo na dramski trikotnik, bi se po dosegu vrha in cilja zgodbe v logičnem zaporedju moral zdaj pojaviti razplet in potek zgodbičenja že usmerjati proti sklepnemu akordu. Vendar tukaj nastopi zelo kratek, a zelo prepričljiv vmesni del, ki kot zatišje pred nevihto prvotno preide iz mogočnega grmenja kitar v popolno praznino in s krajšim akustičnim vložkom nakaže, da zgodbe še zdaleč ni konec. Tako se šele po tem krajšem predahu zares začne vzpenjanje proti drugemu oziroma tokrat pravemu vrhu in dosegu glasbene ekstaze, ki so ga Morost skrbno zapakirali v vsej svoji veličini. Če k temu znova dodamo odlično umeščene solaže z nepretirano prevzetno vlogo ter pojav saksofonskih pasaž, dobimo skupek atipičnih sestavin, ki na koncu tvorijo mogočno in ekstravagantno celoto, ki ravno zaradi teh prvin doseže epskost brez primere. Razplet in sklepni del komada je tako kot začetni del zelo okrnjen, a zgodbo oziroma komad ne prikrajša za nič, saj bistvo doseže drugje.

Da se Devour Thine Light sklene v dokončni krog, pa samo še potrdi dejstvo, da je komad brez zadržkov nekaj posebnega, in ko boste sami prvič prisluhnili skladbi, boste razumeli, zakaj je trajalo dlje, da je končno ugledala luč sveta. Z Devour Thine Light so Morost ustvarili izdelek vreden prisluha in brez težav lahko rečem, da mu boste kljub izjmeni dolžini prisluhnili večkrat. V živo pa ga bo moč zaužiti že danes, kjer ga bodo Morost predstavili na 25. obletnici Paranoida. Se vidimo!

SORODNE VSEBINE:
21. 2. 2024Morost najavili nov EP / Novice
3. 11. 2014Morost / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija