Nikoli nisem bil največji sledilec Motörheadov. Tako kot vsak drugi metalec sem seveda vedel za band in temu primerno sem tudi poznal njihove največje hite, toda resnično poglobil sem se v band komaj v zadnjem desetletju njegovega obstoja. Tako sem še ujel njihova zadnja dva studijska albuma, Aftershock in Bad Magick, in si jih tudi dvakrat ogledal v živo, preden nas je za vedno zapustil Lemmy.

Čeprav torej Motörhead nikoli niso konstantno ali intenzivneje preko daljšega obdobja prihajali iz mojega domačega predvajalnika, so bili zmeraj in povsod prisotni nekje v moji podzavesti in zavesti. Tako velik band, kot so bili in so Motörhead, pač v vsakem primeru nekako pride do vsakega rokerja ali metalca. Kar pa je tudi razlog, da sem se kljub začetnim zadržkom lotil zadnje kompilacije iz hiše Motörhead, ki je zaradi zasluženih zelencev zagotovo v veliko veselje založbi. In če bi bilo temu izključno tako, bi na tem mestu zaključil s pisanjem in vam vsem dal nasvet, da se plošči izogibate kot hudič križu. A očitno ne čutim tako in prepričan sem, da tako ne čutijo tudi največji ljubitelji skupine. Zbirka enajstih priredb se mi je že ob prvem poslušanju zadopadla, ko pa se v predvajalniku zavrtijo priredbe Breaking the Law (Judas Priest), God Save the Queen (Sex Pistols), Jumpin' Jack Flash (The Rolling Stones) ali Whiplash (Metallica), mi srce vedno znova poskoči ob sledenju Lemmyjevemu vokalu. Seveda bi kakšno od ostalih priredb brez težav lahko pogrešal, toda gromozanska višnja na vrhu smetane v obliki balade Heroes, s katero so se Motörhead poklonili Davidu Bowieju in ki na plano prikliče tista melanholična čustva, na katera znajo zaigrati le pravi umetniki, povsem popravi ta minus. Hvala ti, Lemmy, da si bil!