1. 10. 2000
My Dying Bride - The Angel And The Dark River
Peaceville, 1995
RECENZIJE
Mogoče se vam zdi čudno, da ne opisujem njihovega najnovejšega albuma, ampak meni se zdi najbolj primerno, da začnem z njihovim najboljšim albumom, se pravi albumom The Angel And The Dark River, ki je izšel januarja ‘95. Se pravi eno leto in 5 mesecev za izidom njihovega zadnjega albuma, na katerem smo še lahko slišali "death" vokal. Čeprav je bilo veliko delov prejšnjega albuma odpetega tudi s čistim vokalom.
Ta album je bil nekakšna prelomnica v obdobju MDB-jev, nekaterim (tistim, ki so imeli radi stare albume; Trinity, Turn Loose the Swans) kar naenkrat MDB-ji niso bili več tako zelo všeč, nekaterim pa so postali najboljša skupina (meni). Na tem Cd-ju, ki je dolg 52 minut, boste našli samo 6 pesmi, zato pa je teh 6 pesmi toliko daljših (povprečno nekaj čez 8 minut na pesem). Vokal je na tem albumu drugačen od vseh prejšnjih. Aaron sedaj poje zelo čisto, čeprav je besedila še vedno dokaj težko razumeti, če jih nimate pred sabo, in primerno globoko za tako atmosferično glasbo. V njegovem glasu lahko tudi laik začuti pogubo in vdanosti v usodo (A Sea To Suffer In). Violina je glavni pozitivni in depresivni dejavnik, brez nje bi skupina zgubila na atmosferičnosti. Najboljši kar sem jih kdaj slišal pa je preplet violine, klaviatur, bobnov in počasnih žagajočih kitar. Album se začne s pesmijo The Cry For Mankind, ki nam že da okusiti celovitost in prevladujoče dejavnike albuma. Se pravi počasnost, ki nikdar ne preide v monotonost, temačnost, ki nikdar ne pride v temo in dobro usklajeno nihanje in padanje atmosfere, čeprav je večino časa le-ta na višku. Nato pride druga pesem z zanimivim naslovom From Darkest Skies, ki je ena izmed najboljših in najtemačnejših pesmi. Verjetno pesem, ki je odigrana z največjo hitrostjo. Ima nekaj počasnih ter nekaj hitrih delov. Ker pa perfektnost ne more trajati pride potem Black Voyage, ki bi lahko bila zanimiva pesem, a je preveč dolgočasna. Za njo spet skoraj nekaj popolnega, A Sea To Suffer In, šest minut in pol depresivne, temne glasbe, s še bolj fatalnim vokalom in dokaj hitrim menjavanjem tempa (moti ponavljajoči se refren). Nato spet odlična pesem Two Winters Only, kjer že sam naslov pove za kaj gre. In konec, ki ni ravno perfekten, Your Shamefull Heaven, a je še vedno daleč nad povprečjem (isto velja tudi za Black Voyage).
Skratka, ta Cd je obvezen nakup (če ga še nimate) za vse, ki imajo radi metal, na katerem ni vse samo brezvezno nabijanje in žaganje. Tudi če so vam všeč temna in depresivna besedila bi vas utegnil ta Cd privlačiti. Na kratko povedano, ta Cd je najboljše kar vas lahko doleti pri vašem raziskovanju in poslušanju doom metala (vsaj jaz še nisem našel česa boljšega). Še enkrat ponavljam, obvezen nakup.
Mitja
Mitja
SORODNE VSEBINE:
19. 12. 2008Darkthrone - Dark Thrones and Black Flags / Recenzije
14. 11. 2006My Dying Bride - A Line Of Deathless Kings / Recenzije
20. 8. 2002Dark Angel / Novice
25. 12. 2001My Dying Bride - The Dreadful Hours / Recenzije
1. 10. 2000My Dying Bride - Turn Loose The Swans / Recenzije
