RECENZIJE

22. 9. 2010
Nachtmystium - Addicts: Black Meddle Pt. II
Century Media, 2010

Obstajajo albumi, ki so – enostavno rečeno – kvalitetni in jih poslušamo ter se k njim vračamo iz čistega užitka, naj si bo ta emocionalne, intelektualne ali kakšne tretje narave. In obstajajo albumi, ki se razvijejo v bolj ali manj resne oblike obsesije. Addicts mi je od dne izida (v pogibel mojih sostanovalcev) predstavljal slednje. Ironično, da se človeku to zgodi v primeru konceptualnega albuma o drogah oziroma odvisnostih.
Tekom tednov, ki so minili od izida te mojstrovine, sem prebral nekaj desetin recenzij tega albuma in rečem lahko zgolj, da je recepcija izjemno zmedena in razdvojena. Kar se navsezadnje ponavadi zgodi vsakič, ko luč dne ugleda kakšna kontroverzna in meje premikajoča umetnina. Medtem, ko nekateri pisci v zgroženosti dvigujejo roke k nebu, tuleč, da je ta ameriški black metal band zgolj kopiral ideje in riffe (velikanov kot so recimo Pink Floyd in Venom) ter da se je izneveril black metalu, drugi recenzenti prav ta odstop od tipičnega black metala vidijo kot končni kriterij kvalitete in Addicts zaradi svežine in nekonvencionalnosti postavljajo na eno izmed »top 10« mest leta 2010. Obe tezi sta seveda načeloma pravilni, toda vse preveč pozabljata na kontekst in stavita na prvo žogo.
Black metal je postal izmučen žanr. Tekom zadnjih petnajstih let je bil posiljen in zlorabljen v vseh možnih pozah in načinih, toda vse to še vedno ni doprineslo k ponovni iznajdbi tega glasbenega žanra. Obrniti že obrnjen križ ali scati proti močnemu vetru še ne naredi pomensko polne umetnine. Treba se je namreč pomakniti množico višje, preliti barvo čez okvir slike. Tudi teh poizkusov je bilo veliko in preveč, a v zadnjih nekaj letih se na ameriških tleh dogaja nekaj, kar ima potencialno možnost, da spremeni in poživi black metal. Album Addicts je očitno prišel v pravem času, s pravim družbenim kontekstom, s pravim zvokom, da je skupaj s predhodnikom Assassins: Black Meddle Pt. 1 postal nekakšen zastavonoša tendence o spreminjanju black metala.
In kakšen je potemtakem ta album? Prvi vtis: veliko lažje prebavljiv kot Assassins. Večino skladb pade v uho že ob prvem poslušanju, a to nekako ni poanta ne izdaje, niti kritike. Edini zvočni aspekt albuma, ki rabi čas, da se uleže v poslušalčevo uho so Juddovi vokali, ki so ... no, hreščeči, (se sprva zdijo) preglasni v miksu in nasploh odbijajoči; sčasoma pa postanejo popolnoma zadovoljivi in polni. Zvočno gledano gre za izpiljen izdelek, ki je rabil in tudi izkoristil svoj čas v studiu. Največji plus v tej sferi je zvok kitar in bobnov. Prve so mojstrski prikaz kombiniranja tipičnega underground black metal kitarskega šuma in masivnega, profesionalnega studijskega zvoka, medtem, ko so bobni že skoraj narcisoidno v ospredju, v nekaterih skladbah sledeč black metal kaosu in trendom takšnega zvoka (High On Hate), v drugih pa imitirajoč zvoke pop skladb osemdesetih (No Funeral, Ruined Life Continuum). V primeru takšnih podvigov postane očitno dvoje: da gre za album s postmoderno tendenco, ki stare vzorce vpenja v nov, svež kontekst (oziroma koncept, ki porodi kontekst), ter da, če citiram Kvarfortha (Shining): »This is no fucking joke.« Nachtmystium so s tem albumom pokazali sredinec politični pravilnosti obravnave odvisnosti od drog in poveličali individualno izkušnjo. Ne na glasbeni, niti na besedilni ravni ne trdijo, da so droge dobre za vas. Trdijo pa, da je lahko »trip« izjemno dober. Vsaj tako dolgo, dokler učinek droge ne popusti. Tako skladba No Funeral (ob kateri postane jasno, kaj so Nachtmystium mislili z izjavo, da gre za »disco black metal«), predstavlja tisto popolno poletno, brezdelno, ležerno, a notranje polno evforijo zadetosti. Na drugi strani strani tega istega »tripa« pa imamo epske uglasbitve odtegnitvenih kriz in sranja, ki v takšnih situacijah ponavadi veselo poplavi straniščno školjko življenja. Primer: skladba The End Is Eternal – zgodba o heroinu in nosečnosti. »Nekaj krvi v prvih mesecih, nato zgolj duhovi.« Tako gre to.
Postmoderni kolaž sicer tu ni tako očiten in količinsko prisoten kot je bil na Assassins, imamo pa vsaj eno ultimativno intrigo: skladbo Blood Trance Fusion, ki govori o kokainu oziroma opiju, oziroma o ekstaziju. Ne vem ... povsem možno tudi o vsem skupaj (drugače je meja med skladbami, ki govorijo o točno določeni drogi – recimo No Funeral o heroinu, Nightfall o »ledu« – in tistimi, ki problem obravnavajo v širšem kontekstu, precej očitna in tema določenega komada je prepoznavna že z dolžino, zvokom in tempom). Sprva se skladba zdi kot nek black metal rip-off/spin-off s sampli, ki se slišijo kot bi ušli iz kakšne »East coast« rap skladbe. »Oh, doctor, give me my dose!« Nakar se po 200% pohitritvi tempa znajdemo nekje, kar nam je izjemno znano, a ne moremo takoj povedati od kje, saj je naš um preveč »fucked up« zaradi vseh pokrajin, ki smo jih obiskali do tedaj. Nato, iluminacija: da, to kar slišimo je legendarni Venom riff iz komada Black Metal. Kopiran in prilepljen ton za tonom. Pojmo skupaj: »Flashes of light, ready to fight, into the night, the demons are taking control.« Neprecenljivo kako stari prežvečeni black metal duh ponovno zaživi v kokainski agresiji nekje v slepi ulici umazanega velemesta! In to na način, ki ga noben Viking »stare slave« ne bo nikoli dosegel! In zdaj glavno vprašanje: ali nit to isti »fuck off« odnos, ki se ga je v black metalu tako cenilo in se ga še tako ceni, a zadnje čase bolj kot ceni predvsem išče?
Odgovor prepuščam bralcu, oziroma še raje: poslušalcu. Addicts je ena večjih (če ne največja) »razmišljujočih« black metal izdaj leta 2010, po moči pogojno primerljiva z lanskoletnim Nargaroth albumom Jahreszeiten, ki jo v kombinaciji s predhodnikom Assassins priporočam tudi tistim, ki jih ne zanimajo koncepti, temveč zgolj ali predvsem glasba in občutek, ki ga le-ta implicira. V morebitnih primerih ekscesnega poslušanja pa zgolj opozarjam, da je ključnega pomena, da se za pravi trenutek izbere pravo skladbo, saj ima album, kot je na lastni koži in psihi občutil vsakdo, ki se je kadarkoli in kakorkoli, pasivno ali aktivno, soočal z obravnavano tematiko albuma, svoje momente tako popolne evforije kot brezpogojne in končne regresije. In vse to na izjemni ravni kvalitete!

Davorin

SORODNE VSEBINE:
4. 10. 2012Nachtmystium - As Made (single) / Recenzije
7. 5. 2012Black Sheep Wall / Novice
3. 11. 2006Wolf - The Black Flame / Recenzije
12. 3. 2006Virgin Black / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana