Le mesec dni po izdaji EP-ja An Extension Of His Arm And Will, ki vsebuje istoimensko pesem in dodatek As Long As They Fear, so švedski melodični black metalci Naglfar izdali svoj šesti studijski album z naslovom Téras. Ta šteje vsega skupaj devet skladb, med katerimi je tudi že omenjena An Extension Of His Arm And Will, ki se nahaja na petem mestu in tvori središče albuma. A za vrhunec albuma je nikakor ne moremo smatrati, saj Naglfar z omenjeno pesmijo namreč ne ponudijo ničesar pretresljivega, nič takega, česar pred tem nismo slišali že pri njihovih slavnejših kolegih Marduk & Co. Gre za pesem, ki spominja na njihove predhodne stvaritve, oziroma pesem, ki ji le komajda uspe zaplavati iz morja povprečnosti. A pojdimo lepo po vrsti.
Album se prične z introm z istoimenskim naslovom. Gre za nekaj več kot dvominutno skladbo, kjer so uporabljeni vsi inštrumenti in vokal, zaradi česar deluje prehod na prvi pravi komad Pale Horse izredno tekoče. A tukaj se potem hitro prvič zatakne. Pale Horse udari kot strela; je hiter, brutalen, umazan in hkrati čudovito melodičen, a pod črto premalo drugačen, preveč podoben … Marduk? Poslušalec z drugačnimi glasbenimi izkušnjami bo vzporednice potegnil morda s katerim drugim black metal bendom, a zaključek bo na koncu enak: soliden komad in nič več. Podobno velja za tretjo zaporedno pesem (III: Death Dimension Phantasma), ki sprva ponovno močno spominja na Marduk, nakar se Naglfar približajo lastnim predhodnim kreacijam. Torej spet neke vrste »kopiranje«, a tokrat samega sebe. Kopiranje prekine četrti komad The Monolith, ki skladno s svojim imenom temelji na monotonem, a k sreči ne dolgočasnem riffu. Nato je na vrsti že omenjeni solidni An Extension Of His Arm And Will, nakar album preide v drugo polovico, ki končno prinese nekaj svežine, čeprav močneje šele proti koncu. Na srednje hitrem Bring Out Your Dead si Naglfar pomagajo s cerkvenimi zvonovi, ki bi v kombinaciji z osrednjim riffom tvorili izvrsten komad, če Švedom ne bi zmanjkalo idej za povezovanje posameznih delov, zato se v ta namen ponovno zatečejo k lastni diskografiji. Enako velja za prvo polovico skladbe Come, Perdition, medtem ko Naglfar v drugi polovici komada ter potem naprej v Invoc(H)ate (z odličnim refrenskim delom) in The Dying Flame Of Existence (več kot osemminuten, srednje hiter ep z odličnim potencialom skandiranja »Hey! Hey!« v živo) pokažejo zobe in tako upravičijo obstoj samostojnega studijskega albuma.
In ker sem v zgornjih vrsticah že ravno navrgel ime Marduk … Medtem ko Marduk aktualni studijski album rešijo z zadnjima dvema komadoma, Naglfar uspe prepričati vsaj z v celoti solidno drugo polovico albuma. V kolikor se bodo v živo intenzivneje posvetili tej polovici, potem bo tudi koncertna izkušnja zadovoljiva.