Nemška zasedba Neaera se vrača z albumom Omnicide: Creation Unleashed, ki je vsekakor boljši od precej mlačnega predhodnika Armamentarium in nas z novimi prijemi vsaj poskuša prepričati, da se je zasedba premaknila naprej. Vendar se skozi poslušanje kaže, da Neaera pluje v nemirnem morju in njen premik naprej je morda bolj posledica tega, da ji gibanje naprej diktira tok, ne pa lastna volja.
Neaera tudi na novi plošči ostajajo zvesti masivnemu mračnemu zvoku, ki je idealen za teme, ki jih kvintet opeva. Notranji boj, zunanji razpad, splošni kaos in vesoljna smrt so popotnice zasedbe, ki nosi ime po mitološki ženski, ki je na sebi izkusila vse žive nesreče. Plošča je mnogo bolj dinamična, precej pa je tudi hitrejših pesmi, kar do zdaj ni bila stalna praksa skupine. Neaera je odkrila, da njena občasna melodičnost in morbidnost odlično paše k hitrejšemu bobnu. A to ni vse – tudi vokal je postal mnogo bolj surov. Benjamin Hileke ne samo da kriči (kar je počel že prej), ampak to počne še nekako bolj surovo. Ko pa kriki potihnejo, je Benji izvajalec prav dobrega kruljenja. Bas je mnogo bolj izstopajoč in spominja na Mortification, so pa kitare malce izgubile na masivnosti in zvenijo malce preveč »moderno«. Boben je zakon. Pika.
Posamezne pesmi niti ne izstopajo toliko glede na prva dva albuma (The Rising Tides Of Oblivion in Let The Tempest Come), vendar niso toliko enolične, če le poslušate album v celoti. Nekajkrat. V zvoku se sliši, da so fantje pogosto nastopali s Kataklysm, Heaven Shall Burn in Aborted, opaža pa se tudi, da so od bolt-throwerjevskega zvoka nekako bolj šli v Amon Amarth patetiko. Sliši pa se tudi, da se fantje razvijajo naprej, a znotraj tako omejenih zvokovnih smernic, ki so jih že dodobra izkoristili na prvih treh ploščah, Neaeri grozi, da bo sčasoma preprosto ugasnila.

Ivan