Nephrolith je eden izmed tistih slovenskih bandov, ki je šel povsem mimo mojega glasbenega radarja, pa čeprav sem jih enkrat celo ujel v živo, in sicer kot predskupino finskim Impaled Nazarene v Ormožu. Kulten koncert za slovenski prostor, a blejska black metal zasedba se me takrat niti malo ni dotaknila. Morda so bili razlogi za to enaki, kot jih je Davorin navedel med recenziranjem njihovega prvenca Xullux, ki naj bi po njegovih besedah zvenel preveč povprečno.
Po skromnem poslušanju omenjenega albuma se moram (žal?) strinjati z Davorinovimi besedami, sploh v primerjavi s predhodnim EP-jem Vinsketh, ki me je zaradi posebnega vzdušja takoj pritegnil. In enaka zgodba se mi je ponovila med poslušanjem najnovejše kreacije, ki jo je obelodanil kvintet z Bleda. Ker, kot že rečeno, zasedbe ne poznam, sem jo najprej preveril v Metal Arhivih, in takoj mi je vse postalo jasno, ko sem prebral, da Isvaroth – edini član zasedbe Veldes – tudi pri Nephrolith vihti kitaro. Kajti izredno izrazite kitarske melodije, polne čustvenega naboja so mi bile že pred tem sumljivo poznane. Z Rejoined Blejčani namreč slovenskemu black metal prostoru podarjajo melodični black metal, ki je prepleten z močno dozo melanholije na eni in upanja na drugi strani. Ali povedano drugače: Dagnir En Gwann meets Imperium Dekadenz meets Veldes.
Če je torej zares mogoče, da nekateri umetniški izdelki govorijo svojemu snovalcu iz duše, potem komad Rejoined počne točno to. Zdaj me le še skrbi, če bo bandu uspelo vse te melodije in čustva izraziti tudi na dolgometražcu Paleness of the Bled World, ki ga s to skladbo napoveduje.