Bilbo Baggins na začetku prvega filma Gospodar Prstanov reče Gandaflu, da se počuti tankega, raztegnjenega kot »maslo, ki je razmazano po prevelikem kosu kruha.« Vse odkar sem desetletje in še malo nazaj gledal ta film, mi je ta fraza odmevala v ušesih, in očitno je končno nastopil čas, ko jo lahko uporabim.
Nephrolith prvenec Xullux torej. Že pravilo naključij bi nas lahko prepričalo (in tudi preslepilo), da bo ob vsesplošni ekspanziji black metala, ki jo zadnji dve leti doživljamo na slovenskih tleh, prej ali slej prišlo do sesutja black metal pathosa, izraza in kaj jaz vem česa vsega še. No, do sedaj do tega še ni prišlo in tudi z albumom Xulllux še ne bo. Vsaj ne povsem ... in ne dokončno, nepovratno. Če grem lepo po vrsti, lahko sprva rečem, da gre za trdno, koherentno black metal izdajo, ki neomajno stoji za, oziroma v (predstavljajte si pogrezanje v blatno močvirje) svojih prepričanjih o black metalu. Xullux se po zvoku sicer bolj naslanja na švedsko šolo dobro sproduciranega kombiniranja kitarske melodičnosti na eni ter hitrejših in agresivnejših blast beatov na drugi strani, kot pa na (načeloma) bolj obskurne (ali – na povsem drugem koncu spektra – simfonične) podvige norveških ali finskih zasedb. Hitri riffi, še hitrejši bobni, konstantni vokali ter tipična (klišejska?) besedila – na zahodu skratka nič novega.
Seveda ne more biti ves black metal avantgarden, kot tudi ne moremo pričakovati, da bo vsa literatura postala eksperimentalna in da kar naenkrat ne bo na obličju Zemlje nikogar več, ki bi hotel brati, pisati ali pa prodajati kriminalke ali ljubezenske romane. To je seveda utopija, ampak utopiji navkljub moti dejstvo, da Nephrolith niti kaj preveč ne poizkušajo biti enostavno Nephrolith kot samostojna entiteta, temveč vse preveč sledijo že kar preveč uhojenim stezicam ... No, seveda je treba dopuščati, da se band trudi pogledati še malo naokoli, toda končni izdelek se žal ne sliši tako. Vokali se raztezajo čez riffe, kot v uvodu omenjeno maslo čez prevelik kos kruha, in (v navezavi z besedili, ki so glede na poante, ki jih ponujajo, prav tako razvlečena) kaj kmalu postanejo moteči, preprisotni, kar pa boli še toliko bolj, saj band na določenih mestih pokaže, da obvlada vokalne aranžmaje.
Gre za album, ki bi bil verjetno veliko boljši, če bi bil krajši, saj tistih petdeset minut konstantnega (hvala, Nietzsche) »večnega vračanja enakega« (ki ga občasno sicer razblinijo precej zanimivi akustični vložki, ki pa so žal prekratki, da bi lahko zgradili kakšno konkretno atmosfero) hitro postane nezanimivo in utrudljivo. Xullux, ki je vsaj do določene mere konceptualen album in na nek način govori prav o tistem vračanju enakega, ki sem ga omenil vrstico ali dve nazaj, je žal dvorezen meč kvalitete in nepotrebnega presežka (hubris) obenem. Zdi se (kar sodim po lastnih in prekleto bolečih izkušnjah) kot manifest previsoko zastavljenega koncepta, ki se ga je poizkušalo izvršiti za vsako ceno in nekje v tem računu je bila žal tudi vsesplošna kvaliteta, originalnost ter dobra, stara in vsem domača poslušljivost. Če se motim, toliko bolje ... za vse. Če pa se ne ... no, rekel bom le, da je boleče živeti v nevednosti.
Naj skratka končam s to ceremonijo v stilu »what I learned here today is« in se povrnem k Nephrolith. Izdelki kot je Xullux, pomagajo pri ohranitvi black metal identitete in ohranjanju scene (v kolikor predpostavimo da »black metal scena« ni oksimoron in/ali utopija) nekega določenega prostora na nogah. Na nek način vzdržujejo tradicijo, držijo ogenj pri življenju, medtem ko bi ga legije black metalskih eksperimentov verjetno rade volje polile z vodo samo zato, da bi videle, kaj se bo zgodilo. Takšni izdelki so stabilni, trdni glasbeni dosežki, ki pa obenem ne bodo kaj veliko prispevali k napredku in razvoju. Če je to dobro ali slabo ter če tak album rabite ali ne, pa po svojih lastnih potrebah, spoznanjih in prepričanjih presodite sami.