Skoraj dvajset let je že, odkar je bivši kitarist Steel Prophet, Horacio Colmenares, ustanovil New Eden. Ti so konec devetdesetih in v začetku novega tisočletja predvsem z albumoma Through The Make Believe in Obscure Master plan postali ena vidnejših zasedb ameriškega power metal undergrounda. A večji met jim nikoli ni uspel, ne glede na kar nekaj znanih glasbenikov, ki so se tekom let zamenjali v zasedbi. Med drugim sta za mikrofonom stala James »pel sem v največ ameriških metal bandih« Rivera in bivša sirena Steel Prophet, Rick Mythiasin. Slednji je pel na zadnjem albumu Stagnant Procession, od katerega je minilo le leto manj od desetletja.
New Eden tudi v letu 2012 ostajajo zapisani tipičnemu ameriškemu power metalu, s to razliko, da so danes melodiko malenkostno nadomestili s še dvignjeno stopnjo udarnosti in spogledovanjem proti thrash metalu. Glasba v osnovi bazira na ostrih, agresivnih riffih in brezkompromisni, rušilni ritem sekciji. Melodika je v glavnem skoncentrirana na vokalu, a ne v takšni meri, kot smo jo od njih ali od katerih drugih sorodnih bandov vajeni. Nov vokalist Rod Arias je (skoraj) klasičen ameriški underground frontman (manjka mu malo višine in tisti značilen scream), a zdi se, da njegov potencial tu ni v celoti izkoriščen. Vzrok ni toliko v njem samem kot v zasnovi materiala, ki mu ne ponuja te možnosti. Skladbe mogoče v ospredje preveč postavljajo same (občasno tudi bolj moderne, groove) riffe in oster ritem, nimajo pa neke privlačnosti, kvalitete, ki bi jih dvignila nad povprečje in vzbudila več zanimanja. Tudi večkratno poslušanje tega ne spremeni in ni enega samega komada, ki bi se vtisnil globlje v spomin. Občutek je tak, kot da bi vse dobre ideje ostale spravljene tam v letu 2003. Tako je danes band dosti manj zanimiv kot je bil včasih in kot je večina omembe vrednih žanrskih rojakov.