Nightwish, vsem bolj ali manj znani finski velikani simfoničnega power metala, se približujejo 20. obletnici delovanja. Kljub temu pa jih je v zadnji dekadi - ja, 10 let je že minilo, odkar so se razšli s Tarjo Turunen - pestilo kar nekaj težav. V ospredju teh so bile prav menjave članov oz. iskanje tiste prave zamenjave za Tarjo, ki je poleg mojstra Tuomasa dvignila Nightwish v oblake. Leta 2007 je Tarjo zamenjala Anette Olzon, ki je s skupino izdala 2 oz. 3 studijske albume (Imaginaerum ima še različico s filmsko glasbo), live album in celo film. Zasedbo pa je zapustila (po lastni ali tuji) želji leta 2012. Že naslednje leto so Finci dobili dva nova člana. Uradni član zasedbe je postal Troy Donockley, ki igra različne vrste flavt, poiskali pa so tudi novo vokalistko – Nizozemko Floor Jansen, ki je sicer vokalistka zasedbe ReVamp, le-ta pa je letos začasno prenehala z delovanjem. Potrebno pa je omeniti še to, da je lansko leto zaradi bolezni na stranski tir bobnanje postavil Juka Nevalainen. Tako je studijske in live dolžnosti do nadaljnjega prevzel Kai Hahto, bolj znan kot bobnar banda Wintersun.
Kaj pa sicer povedati o Floor? Ne le, da veliko boljše paše v zasedbo kot njena predhodnica, ima tudi boljši vokal. Tako stare kot nove komade odpoje z dušo in metalsko strastjo, pa tudi če kje kaj zveni precej pop-ish. Kar kmalu po prihodu Floor so Nightwish pričeli z izdajami live posnetkov, prvi večji koncert pa je bil na Wacknu 2013, ki je bil izdan na DVDju Showtime, Storytime. Leta 2014 so izdali split z Within Temptation in Epico, na katerem so se spomnili nekaterih komadov iz časa Tarje, letos pa je izšel težko pričakovani studijski album Endless Forms Most Beautiful. Ta je pri večini tujih recenzentov dobil kar krepko preko 50% ocene, nekateri so ga označili za najboljšo vrnitev zasedbe in celo za najboljši album! Tudi tisti redni in manj redni poslušalci niso ostali razočarani, pohvale so kar deževale, zato sem se tudi sama odločila prisluhniti temu preporodu. In verjemite mi, nisem ostala razočarana. Po eni strani se skupina rahlo vrne v čase zadnjega izdanega albuma s Tarjo (Once) in začne od začetka, pa vendar nadaljuje malo tršo, bolj rockersko tradicijo albumov z Anette. 11 komadov (zadnji je dolg 24 minut, predzadnji je šestminutni instrumental) vas bo v cca. uri in 20 minutah popeljal skozi zgodbo o lepoti življenja, obstoja, narave in znanosti. Tuomas Holopainen, ki je tudi tokrat ob pomoči Marca Hietale spisal tako glasbeni kot besedilni del albuma, je glavno inspiracijo našel v knjigi Charlesa Darwina On The Origin Of Species, v kateri je našel tudi naslov, ki bo vsakega privabil ne le k poslušanju, ampak tudi k razmišljanju.
Če se končno posvetim tudi sami glasbi, ki jo Endless Forms Most Beautiful ponuja, je Tarja vse prekrila s svojim mogočnim opernim vokalom, Anette skoraj ni segla do kolen glasbi, kombinacija s Floor pa je praktično perfektna. Instrumentalni del in vokal se odlično dopolnjujeta, kjer pa je to potrebno, pa seveda stopita v ospredje. O sami razporeditvi in slišnosti posameznih instrumentov skorajda ni kaj reči, saj že tradicionalna simfoničnost precej izstopa, kljub temu pa boste slišali tako bas kot tudi kitaro in bobne. Glede na to, da celoten album plete odlično simfonično in rockersko obarvano zgodbo, vam je ne bom v celoti razkrila. Kljub temu pa bom omenila dva komada, ki v meni dvigneta nivo adrenalina in sta mi tudi hitro ostala v ušesih. Prvi je Weak Fantasy, pri katerem Floor pokaže tudi drugo plat svojega vokala. Pa ne growl, ampak tršo rockersko petje, ki ga občasno meša z nežnejšim vokalom. Tudi sam glasbeni del je zelo raznolik, vrhunec pa doseže v res mojstrskem in polnem refrenu, ki se sicer kasneje precej razvije in dobi novo obliko, a se vseeno na koncu vrne. Sicer pa je ta razvoj komadov in nihanje tudi precej značilno za Tuomasovo pisanje. Nasprotje tega močnega komada pa je single Elan. Če je Weak Fantasy spominjal na »stare« Nightwish, pa je Elan manj simfoničen, manj »operen«, če želite, in veliko bolj umirjen. Kljub temu da Floor poje na momente skoraj operno, pa je glasbeno ozadje bolj minimalistično. Zato vokal veliko bolj izstopa, pa tudi ko pridemo do refrena, ni potrebno veliko pompoznosti, da doseže svoj namen. Ogromno magičnost pa komadu dodajo tudi flavte, zato je velik bonus, da bodo oz. so le-te na koncertih sedaj odigrane v živo. Če vse skupaj pogledam kot celoto, je album res dober, raznolik in deluje kot celota. Zato upam, da bo Floor v bandu ostala še dolgo in da bomo čez par let zopet poslušali novo mojstrovino.