Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

9. 3. 2012
Nightwish - Imaginaerum
Nuclear Blast, 2011

Nightwish, morda največje pop ime metal scene, so se konec lanskega leta po štiriletnem studijskem premoru vrnili s sedmim studijskim albumom, drugim s pevko Anette Olzon. Odkar je Tarja Turunen leta 2005 zapustila skupino, je to seveda vplivalo tudi na glasbo. Na tem mestu ne želim pogrevati starih debat o kakovosti posamezne vokalistke, niti ne želim soditi ne v eno ne v drugo smer, objektivna resnica je pa vendarle takšna, da sta obe dobri pevki, vendar Anette vokalno pač ne doseže širin oziroma višin, ki jih je Tarja znala igrivo približati poslušalcu. Skratka, nova barva glasu je pomenila neko novo smer v glasbi Nightwish, kar pa za razvoj banda morda sploh ni slabo. Kako je pa ta sprememba vplivala na povsem svež studijski album, ki nosi naslov Imaginaerum, pa bom poskušal predstaviti v naslednjih vrsticah.
Pa naj začnem pri naslovu. Brez dolgega in globokega razmišljanja človek z nekoliko razumevanja tujih jezikov kmalu prepozna pomen za njim. Imaginaerum – imagination – imaginacija – domišljija – fantazija. Nightwish nas z Imaginaerum torej želijo oziroma nas popeljejo v nek imaginarni svet, v svet pravljic, v svet sanj in nočnih mor. Ker je svet z ekstremnega zornega kota bipolaren, kakor ima vsaka pravljica svojega junaka in njegovega antipoda, tako tudi Nightwish na Imaginaerum niso želeli »pričarati« potovanje v deželo, kjer se cedita med in mleko in je vsega v izobilju. Kljub temu pa se nahajamo v pravljičnem svetu, v katerega se radi zatekajo otroci, kar nas ponovno vrne k tipičnim idejam Nightwish, katerih fantazijske, romantične ali pravljične vsebine so izražene skozi prav tako romantične oziroma pravljične melodije.
In čeprav lahko zaradi besedil, ki jih je v celoti ponovno napisal Tuomas Holopainen ter celostne ideje govorimo o konceptualnem albumu, se posamezne pesmi na njem med seboj razlikujejo tako kot še nikoli do sedaj pri Nightwish. Raznolikost pesmi, ki so tipične Nightwish, pompozne in komplekse kot sodobni Dimmu Borgir ali primerne za Evrovizijo, pa albumu po drugi strani podelijo svežo dinamiko, ki ni redka le za metal, temveč za moderno glasbo nasploh. Poleg enajstih skladb se na Imaginaerum nahajata še dve instrumentalni (Arabesque ter Imaginaerum), s čimer nas Nightwish kar trinajstkrat očarajo z dramatičnostjo, melodičnostjo in igrivostjo.
Album se prične čisto nič pompozno, povsem preprosto pravljično z nežnim moškim vokalom, ki napoveduje pričetek pravljice v finščini. Sledi prvi »hit« albuma Storytime, ki je bil le tri tedne pred albumom izdan kot single. Gre za tipičen (in povprečen) Nightwish komad, ki predstavlja dokaj udaren uvod v album in povzema to, kar je bilo možno slišati na predhodnih albumih. Sledi Ghostriver, ki izstopa po zaslugah izredno zanimivega, spevnega in ritmičnega refrena, kjer Anette na vokalu pomagajo moški vokal ter otroški pevski zbor. Izvedba tega refrena naredi pesem nepozabno in hkrati najbolj popovsko na celotnem albumu. Sledi največje presenečenje albuma, Slow, Love, Slow, ljubezenska pesem, s katero so se Nightwish (na)učili plavati v jazzovskih vodah. Naslednji vrhunec albuma sledi takoj, I Want My Tears Back govori o vrnitvi v otroštvo. Sporočilo pesmi: otrokom je dovoljeno, da jočejo iz vsega srca, kar je po besedah Holopainena nadvse sproščujoče. Sicer pa igranje dud na tej pesmi močno spominja na norveško pravljico, s katero je Alexander Rybak leta 2009 zmagal na Evroviziji. S Scaretale postane album prvič nekoliko mračnejši, toda orkester ter zborovsko petje kmalu popravita vzdušje, na obzorju kmalu zasije sonce. Sledi instrumentalni premor z naslovom Arabesque, nakar Anette v nežni Turn Loose The Mermaids spominja na veličastno princesko, ki se sprehaja skozi pravljično deželo rož, čeprav besedilo govori povsem drugo zgodbo. Pogled na besedilo izda, da se je Holopainen s Turn Loose The Mermaids spoprijel s smrtjo dedka, katerega naj bi na »ono stran« odpeljale morske deklice.
Kljub temu, da je drugi del albuma nekoliko manj prepričljiv, se še zmeraj najde nekaj omembe vrednih pesmi. Dejansko se za vsako skriva zgodba ali melodija, ki jo je vredno izpostaviti, zaradi česar je težko biti zbirčen. The Crow, The Owl And The Dove je počasna in romantična balada, ki je bila kasneje izdana kot single, Song Of Myself je skorajda četrturni ep, ki ga je Holopainen napisal zase in govori o njegovem življenju, medtem ko se album zaključi z drugo instrumentalno skladbo, ki nosi naslov albuma. Imaginaerum je medley vseh dvanajstih pesmi, s čimer Nightwish ponujajo zanimiv povzetek in zaključek pravljičnega potovanja.

SORODNE VSEBINE:
10. 4. 2020Nightwish - Human. :II: Nature. / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija