V času, ko na severu Evrope še niso poznali izraza »melodic death metal«, so na Švedskem razgrajali pionirski bandi, ki so kitare uglasili nižje, jih spustili skozi Boss HM-2 Heavy Metal pedal, Boss DS-1 Distortion pedal ali skozi Bossov Metal Zone efekt, ter združili agresijo punka (in thrasha) s težo brutalizacije Celtic Frost itd., ob doom vplivih sedemdesetih pri počasnih riffih. Floto so vodili najvplivnejši: Nihilist (kasneje preimenovani v vsem dobro znane Entombed, Hedlund pa je ustanovil neuničljive Unleashed), Morbid (na čelu s samomorilskim Deadom, vokillistom Mayhem), Carnage (band Michaela Amotta, kitarista Carcass in ustanovitelja Arch Enemy), Merciless, leto ali dve kasneje Dismember in Grave itn. Vsi našteti, z izjemo treh, še vedno aktivno igrajo, ob omenjenih pa se pozablja izredno vpliven band (na žalost mnogokrat podcenjen in spregledan), ki je prav tako plul, kjer ni še nihče, a je vedno ostajal v ozadju ter razpadel po le štirih letih delovanja (lani so sicer odigrali nekaj ekskluzivnih reunion koncertov). Nirvana 2002.
Legendarni demo, naslovljen Disembodied Spirits, je doživel remiks, ki presenetljivo ne okrni brutalnosti izvirnika, v sami izdaji pa poleg paketa na novo zmoduliranih linij instrumentov in vokala dobimo tudi originalni, surovi miks komadov, ki po dvajsetih letih še vedno zbujajo perverzne, groteskne, sprijene misli in nas ob poslušanju nenehno silijo v neusmiljeno mučenje vratnih mišic. Skozi original prefinjeno sije moč in izjemnost pesmi, grajenih na relativno primitiven način, ki je kljub vsemu izredno udaren in brezkompromisen, medtem, ko je remiks pokazatelj tega, kako bi švedske death metal legende zvenele leta 2010. V glasbi zasledimo močan vpliv ameriškega death metala, odigranega na švedski način. Master, Death (in ostale inkarnacije članov skozi leta: Autopsy, Massacre itn.), Possessed so tu prisotni in nujni, kot sol pri večini jedi (tako instrumentalno kot besedilno). Razveseljujoči so naknadno dodani posnetki z vaj, ob katerih ni težko zaznati deviškega navdušenja ob prvih vbodih v distorzijo s strani treh ultra energičnih mladcev, ki so prestavljali meje, a na žalost padli ob prvih ovirah devetdesetih let (verjetno ste do sedaj ugotovili, zakaj je imenu banda bila dodana letnica 2002). Predgovor vsebine izdelka je zapisal Tomas Lindberg in na ta način nazorno pokazal spoštovanje do banda, ki je prehitro potonil.
Definitivno nujen nakup za vse oboževalce pravega, ne-populariziranega švedskega death metala, ki je posejal semena, iz katerih je vzklila skandinavska metal revolucija nekaj let kasneje, v nekem drugem švedskem mestu. Ta se je do danes (na žalost) spridila do res zadnje meje okusnega. A to je že druga zgodba … Poglejte skozi nova okna 21. stoletja v preteklost in počastite izvirnike.

Tilen

P.S.: Vsi, ki zgoraj omenjenih bandov (slučajno) ne poznate (Nihilist, Carnage itd.), jih za domačo nalogo obvezno najdite in preštudirajte!