Zgodovina se ponavlja. Vsaj za Noctiferio, največji slovenski metal band, ki je lanskega decembra izdal že svoj peti studijski album v več kot dvajsetih letih obstoja in delovanja. In kaj se je ponovilo? Ponovilo se je dejstvo, da se Noctiferia s svojim aktualnim albumom ponovno pojavlja v največjih slovenskih medijih in razburja javnost na takšen ali drugačen način. Pred več kot desetletjem smo metal navdušenci lahko na nacionalki skorajda dnevno poslušali/gledali Fond of Lies s takrat aktualnega celovečerca Per Aspera, medtem ko sta danes dotično mesto (komada in albuma) prevzela PAX in Gaga People.
O uspešnosti albuma in načinu, kako ga je sprejela slovenska publika, mi torej ni več treba zgubljati besed – vse je jasno. Zaradi odmevnosti imena tudi skorajda ni radovednega slovenskega metalca, ki Paxa ne bi preveril že sam doma, zato je vprašanje, če bom na tem mestu komur koli sploh sporočil kar koli novega. Noctiferia se tam, kjer stojijo danes, v globokih vodah industrijskega metala, počutijo dobro, ponovitve starih black- ali deathmetalskih časov pa tako ali tako nihče več ne pričakuje od njih. Pa vendarle lahko na tem mestu, skorajda petnajst let po Per Asperi in številnih poslušanjih tako slednjega kot tudi novega albuma, še enkrat navržem obrabljeno floskulo, da se zgodovina ponavlja. Česar med uživanjem Per Aspere še nismo mogli vedeti, po vsej verjetnosti pa tudi band ne, je danes dolgoletnim fanom skupine postalo jasno. Današnje industrijske, z orientalskimi melodijami prepletene težnje je band že od nekdaj skrival v sebi. Nova je seveda njihova interpretacija in žanrska uravnovešenost, ki se je prestavila iz hitrih in agresivnejših prijemov v počasnejšo, doomovsko obarvano ritmiko in tempo. Na eni strani je torej monotoni tempo ena izmed glavnih niti albuma, medtem ko na drugi strani šestčlanska zasedba s številnimi instrumenti in elektroniko več kot uspešno bogato prispeva k še bolj bogati akustični podobi albuma. Kot najbolj stanovitnega bi v tej zvezi lahko izpostavil Giannijev vokal, ki je v glavnem razumljivo kričeč in se redkeje poslužuje dejanskega petja, zaradi česar back vokali/zborovsko petje toliko močneje pridejo do izraza.
A čeprav band le redko resnično pospeši in se vseskozi drži druge ali tretje prestave, je doživetje vožnje s Paxom le redko tudi monotona izkušnja. Najbolj nalezljiva komada, že prava hita, zagotovo še naprej ostajata Sleeper Is Awake in Gaga People na začetku albuma, malo kasneje pa jima s podobno odločnostjo sledijo še The Falsifier, Wetiko in Barai. Osebno sem torej vesel, da sem se uspel otresti podobnosti z drugimi bandi, ki sem jih prvotno slišal ob poslušanju Paxa, in da zdaj slišim samo še esenco Noctiferie, ki je dovolj unikatna, da zna izstopati – in to ne samo na slovenskem trgu.