Aktualni Obscurin izdelek Diluvium predstavlja zadnje dejanje znanstvenofantastične konceptualne tetralogije, ki se je začela z albumom Cosmogenesis ter nadaljevala na ploščkih Omnivium in Akróasis.

Na Diluvium Obscura nadgrajuje pretekle kreacije in obenem ostaja znotraj prepoznavnega zvoka. Dobrih petdeset minut na albumu mine zelo hitro in kljub precejšnji strukturni ter izvedbeni zapletenosti skladb gredo prav vse ravno dovolj v uho (če upoštevamo, da se gibljemo v podžanru tehničnega death metala s številnimi progresivnimi elementi), hkrati pa kljub dovoljšni udarnosti izžarevajo ravno pravšnjo mehkobo in melodičnost. Med sicer vrhunsko ubranimi instrumenti verjetno najbolj do izraza (znova) pride prav bas, ki nekako vse skupaj poveže v harmonično zmes. Četudi ste (tako kot sem sam) praviloma bolj naklonjeni t. i. lo-fi produkciji in izogibanju nepotrebnemu tehničnemu kompliciranju, ne boste mogli spregledati, da je Diluvium album, ki bi bil vsaj z »obrtniške« plati težko bolj izpopolnjen. Kompozicije, izvedba ter tudi sam miks in produkcija so na najvišjem možnem nivoju in morebitnim sodobnim podžanrskim konkurentom bi bil lahko Diluvium pri teh vidikih za zgled, referenčno točko, celo ideal. Povrhu vsega pa album nikakor ni brezdušen, robotski ali kar koli v tej smeri, temveč vsebuje dovolj spontanosti in navdiha. Skratka, če želimo najti kakršne koli očitke, se moramo kar pikolovsko potruditi. Morda se band na Diluvium v določenih delih sem ter tja malo ponavlja, ampak pri petem studijskem dolgometražcu je to prej nekaj običajnega in v tem primeru kvečjemu pomeni grajenje na nekem lastnem, »trademark« stilu, ki se hkrati ujema tudi s konceptualnim okvirom. Verjetno se bo album komu zdel tudi premalo »brutalen«, premehak za oznako »death metal«, toda sam menim, da ravno subtilnost kompozicij predstavlja eno izmed močnejših točk ploščka in mu daje identiteto.

Celo tisti »puristi«, ki bi se strinjali, da se je s koncem devetdesetih tudi izpelo zlato obdobje širšega podžanra t. i. tehničnega death metala, bodo težko zanikali vsesplošno kakovost pričujoče stvaritve – morebitnemu pomanjkanju nečesa zloveščega in predrznosti navkljub.