November v mnogih izmed nas na plan pripelje željo po poslušanju atmosferično temačne glasbe. Že nekaj časa nazaj sem ob priložnostnem klikanju po Youtubu našla zasedbo Ofdrykkja in njihov single The Swan. V prvi polovici novembra pa je med promocijske maile na moje veselje priromal ravno novi album prej omenjene skupine. Gre za švedski trio, ki ustvarja atmosferični pagan/black metal, a ta mnogokrat zveni precej depresivno. Prve vrstice povabila k poslušanju albuma so me še dodatno pritegnile, saj so se Drabbad, Ahlström in Pessimisten ob izidu prvega albuma A Life Worth Losing borili z različnimi oblikami odvisnosti in psihičnimi težavami. Prav vsi so padli na dno svojega življenja, enega izmed članov je celo ustrelila in aretirala policija zaradi različnih prekrškov, povezanih z trdimi drogami, kar mu je prineslo triletno zaporno kazen. Kljub vsemu so našli skupno pot, večina komadov je bila napisanih v zaporu in kmalu je izšel drugi album, naslovljen Irrfärd (»brezciljno potovanje«). Takoj po samem snemanju so se fantje ponovno ločili in vsak je našel svoj izhod iz življenja drog in alkohola.

Tri leta po izidu drugega albuma potovanje zasedbe ni bilo več brezciljno – težka in dolga polarna noč se je zaključila. Kljub vsemu so želeli obdržati atmosferično rdečo luč in nastal je album Gryningsvisor (»balade ob zori«). Pomembno je omeniti tudi to, da so pri zadnjem albumu fantje opravili praktično vse – kar so uspeli, so posneli doma, nekaj seveda v profesionalnem studiu. Eden izmed članov je poskrbel za miks in master, digitalno obdelavo naslovnice ter promocijsko fotografiranje zasedbe. Tudi pri pisanju in izvajanju besedil se izmenjujeta dva člana – Drabbad in Pessimisten, medtem ko me je skoraj najbolj pritegnila zelo svetla točka albuma – odličen mističen vokal Mirande Samuelsson. Kar pa se tiče samega instrumentalnega dela, se tukaj izmenjujeta Drabbad in Ahlström, ki očitno obvladata ne le osnovni set, ampak tudi violino in keltsko liro. V vsakem primeru me je album z zelo osebno predstavitvijo in odlično atmosferično melanholijo nordijskih pagan melodij posrkal vase. Če se na hitro naslonim še na tematiko besedil albuma – borba z odvisnostjo, psihične težave in samota na eni strani – ter lepote gozda in Skandinavije na drugi.

Album otvori instrumentalni Skymningsvisa, ki vas bo z melanholično melodijo akustične kitare popeljal nekam daleč, daleč … sanjarjenje o tem in onem prekine prvi single, The Swan, ki s slabimi sedmimi minutami predstavlja povprečno minutažo komadov na ploščku. Počasno lebdenje na zimskem jezeru, skoraj zamrznjenem. Labod, črn gozd in surov švedski black metal. Tisti pravi. Spacane kitare, ki jih komaj razločiš, trpeč growl, ki ga preglasi petje vokalista. Počasni loopi klaviatur in skoraj neslišni bobni. Definitivno eden boljših komadov na albumu in klasičen primerek združitve pagan metala z obskurnostjo surovih black metal krikov. Vse skupaj že pri tem komadu popestri v uvodu omenjena vokalistka Miranda.

Swallowed by the Night se s počasnim uvodom spusti še točko nižje v globine samote, teme in umiranja. Ravno takšen je tudi vokal, ki ponovno v ospredje spusti instrumentalni del. Kot žarek upanja skozi špranje se vsake toliko pojavi še vokalistkino petje, ki rahlo razblini vso depresijo ali pa jo vsaj delno »olepša«. Sledi mu Ensam, ki je kratko, a mistično, celo pravljično vprašanje o življenjski odločitvi – živeti ali umreti. »Pravljičnost« prekine Wither, ki je prvi hitrejši komad na albumu. Kitare ostajajo surove in bobni isti, vendar celotno stvar rešujejo skoraj »vesela« akustična kitara in klaviature. Tudi vokal se kaj kmalu po uvodu prepusti trpljenju in nas ponovno ponese v temo. Izmenjavanje čistosti in surovosti ustvari res izredno poslušljivo glasbo, kar je pri taki zvrsti težko ustvariti. In I Natten je sicer komad brez besedila, a Miranda s svojim vilinsko pravljičnim vokalom preko različnih tonalizacij poskrbi za pozitiven vložek pred naslednjo temo. As The Northern Wind Cries nadaljuje z rdečo oz. bolje rečeno črno nitjo albuma. Pri slednjem komadu glasba in vokal povesta vse.

Preden se album zaključi in sama zaključim s pisanjem, je treba omeniti še nekaj o švedski folk baladi Herr Mannelig, ki so jo med drugimi priredili In Extremo, Haggard in Midnattsol, svoje mesto pa je dobila tudi na tem albumu. Gre za tradicionalno švedsko zgodbo, legendo o gozdnem trolu – ženski, ki se želi poročiti z mladim moškim – gospodom Manneligom. Kljub mnogim darilom in dvorjenju jo moški zavrne, saj si želi spodobno kristjanko in ne gozdnega trola. Po urici zgodovine švedske folklore ob spremljavi Ofdrykkje in Mirande Samuelsson se počasi približujemo zaključku albuma. Våra minnens klagosång in Köldvisa sta ponovno malenkost hitrejša, a nič bolj temačna od predhodnikov. Za končno ekstazo poskrbi najdaljša pesnitev albuma Grey, vse skupaj pa zaključi instrumentalni Gryningsvisa. Zadnji trije komadi pred instrumentalnim so morda celo najbolj klasično depresivno blackmetalski na celotnem albumu.

Nekateri boste rekli, da gre pri taki zvrsti za komade, ki so praktično identični, z enakim ritmom, enakim loopom in enako spacanimi kitarami ter trpečim vokalom. Ja, pri nekaterih bandih je to kar res in nam po nekaj minutah poslušanja postane dolgčas. Pri Ofdrykkji pa glasba govori zase, iz komadov bruhajo čustva, življenjske zgodbe in skandinavski veter. Definitivno je konec leta prinesel še eno izmed izdaj, ki bo z moje strani to zimo večkrat poslušana.