Na današnji dan
1954
Rodi se Bob Rock, ki pozneje poskrbi za produkcijo najbolj znanih albumov Metallice, Mötley Crüe in drugih
NAGRADNE IGRE
Traja do: 14. 4. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

24. 10. 2011
Opeth - Heritage
Roadrunner Records, 2011

Opeth. Posvojeni band masterminda Mikaela Akerfeldta, ki je vedno igral po svojih osebnih notnih zapisih, osvajal zapletene partiture, plul po popolnoma svoji strugi mnogih metalskih rek, bil vedno podcenjen/precenjen, tretiran radikalno (da/ne), a venomer izšel kot zmagovalec. Postal je kult neobičajnosti, razvitosti, progresive. Zakaj, boste vprašali? Zaradi preprostega dejstva: nikoli se ni oziral na mnenja, provokcije ali ocene, žanrsko zaplankanost, nepoznavanje bistva in pisno vsevednost (seveda realno fizično nedokazljivo) zagrenjenih kvazi glasbenih (metal) kritikov, ki ga v večini pravzaprav nikoli niso razumeli. Medtem je sam z bandom odigral mnoge turneje, prodal na stotisoče plošč, osvojil le redkim izbrancem dostopno, legendarno Royal Albert Hall v Londonu itd. Nadaljeval bo, za vedno, v svojem tempu, s prepričanostjo kaj, kdaj, kako je prav za Opeth. Bi hoteli, da bi bila situacija kaj drugačna? Odgovor je preprost: ne.
Heritage, najnovejša kreacija, je (po)nov(n)i mejnik v bendovi diskografiji. Očitno se ta postavlja na dekado. Konec 1990 (skoraj 1991) je Mikael v vlogi basista stopil v Opeth (potem, ko je zapustil death metal band Eruption, v katerem je napenjal glasilke), 2001 je z Blackwater Park dosegel prvo zares globalno sprejeto odobravanje, 2011 pa je očitno prišel čas za prej omenjeni novi mejnik, Heritage.
Naj poudarim, da album za rednega sledilca Opeth razvoja nikakor ni pretresljiv ali presenetljiv (Damnation, 2002). Od nekdaj opevana ljubezen do 70's progressive rocka (folk rocka v primeru legendarnih Jethro Tull) in najbolj znanih bandov tega obdobja (Rush, King Crimson, Golden Earring, Yes, Deep Purple, Blue Oyster Cult, zgodnji Alice Cooper od 1968 do 1972 itn.) je dosegla dokončno manifestacijo, se odcepila od growl death metal vokala ter sproducirala nadpovprečen progresiven ne-metal plošček, ki je v bistvu bolj metal (čeprav to nikoli ni bil namen), kot 90% sedanjih metal bandov; če razumete.
Ne bom se spuščal v globoke analize posameznih komadov ali odsekov le-teh (nepravično bi bilo podati pisni opis nečesa neopisljivega). Celotno podobo albuma naj poda, kolikor je to v primeru Opeth sploh možno ali pravzaprav sploh (ne)pomembno, naslednji kratek poizkus približka tega, kar album ponuja. Album je predvsem atmosferično okrašen. Kitarski okraski, vokalne pasaže, odlične solaže, hammond orgle, klaviature, klavir, flavte, vse prihaja v popolnem paketu. Opeth s progresivnim rockom koketirajo, kot da bi živeli v času njegovega največjega razcveta. Hipnoza, ki jo poslušalec doživlja ob poslušanju eteričnih elementov je sproščujoča, navdihujoča. Akustike so občutno bolj »filingaške«.
Analogno snemanje ter odlična produkcija dolgoletnega »sodelavca« Stevena Wilsona (Porcupine Tree) razkriva najpomembnejše: digitalno nenasičenost (oziroma ničnost, saj je bil celoten album posnet na trak), človeškost, pravi band, ki igra »v živo«. Dejstva, ki dajejo albumu dušo. Neverjetno sprejemanje/dojemanje danes tako spregledanih fraz posameznih linij kitar, predvsem pa do izraza v tem neukalupljenem sistemu prihaja izredno pomembna ritem sekcija, Martin Mendez, basist, ter tolkalec, Martin »Axe« Axenrot. Dvojec skozi celotno avdio knjigo prikazuje monumentalno znanje, občutek, neusahljiv smisel za aranžma ter umestnost. Prej omenjena sta pred časom nastopila kot spremljevalna ritem sekcija legendarnega Jona Lorda (Deep Purple), ki je oba primerjal z mističnimi ritem dvojci progresivnega rocka kot so Paiste/Glover, Lee/Peart, Ward/Butler, Bonham/Jones itd. Nedvomno zasluženo. Dodam naj še to, da si album nujno privoščite poslušati s pomočjo kvalitetnih slušalk, na še tako dobrem hi-fi sistemu se vsa kompleksnost izgubi v prostoru (napisano smo ugotovili mnogi, ki smo album najprej dvajsetkrat poslušali na »prosto«), mojstrovino raje absorbirajte direktno, saj boste tako veliko lažje dojeli in razčlenili vso dogajanje. Ob poslušanju na zvočnike dobimo le polovico ponujenega, predvsem zaradi »groova« ritem sekcije. Album je potreben neštetih poslušanj in prav je tako, privoščite si ga čim večkrat.
Vsi glasbeni (rock) gurmani, sofisticirani poslušalci in ostali »odprti« metalci, zagotavljam vam: slušno-hipnotični spektakel najvišjih razsežnosti je zagotovljen, ekstaza je dejstvo. Opeth (oziroma Mikael Akerfeldt) so postavili novo težko prekosljivo glasbeno umetnino, ki dokončno kaže potek glasbenega in umsko razgledanega razvoja svojega ustvarjalca. Uravnovešenost izštekanosti in norosti je na delno nezemeljskem nivoju fascinantna, kar doprinos k užitku ne le podvaja, temveč posedmerja. Masivno, unikatno, samosvoje, poduhovljeno, goreče pristno prepričljivo, mojstrsko, suvereno, neomajno.
Akerfeldt je nedvomno ustvaril »force majeure« bogatega opusa Opeth, studijskega in »živega«, predvsem pa življenjskega. Subjektivno mogoče res ne, objektivno pa zagotovo, brez dvoma. Predvsem zaradi enega razloga: album je ustvaril na svojstven način, počastil (vplivno) preteklost, dodal svoje zaščitne zvokovne priloge in v letu 2011 ustvaril unikat, vreden vsakega centa, ki ga boste, dragi bralci, (upam) zanj odšteli. Pravično je in spodobi se.

SORODNE VSEBINE:
8. 9. 2014Opeth - Pale Communion / Recenzije
10. 6. 2008Opeth - Wathershed / Recenzije
2. 11. 2007Opeth / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
19. 4. 2024
Slash featuring Myles Kennedy and the Conspirators, Mammoth WVH
MVM Dome, Budimpešta, Madžarska
19. 4. 2024
Metal Fusion: Sakrabolt, Corpse Grinder, Force of Impact
Mladinski center Zagorje ob Savi
19. 4. 2024
Diocletian, Sitis, Snøgg, Häxänking
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
19. 4. 2024
Mary Rose, Cowboys from Hell
Klub Jedro, Medvode
19. 4. 2024
Smedja in Smetke, Rogna, Dead Corcoras
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
20. 4. 2024
Schirenc plays Pungent Stench, Dickless Tracy, Behind the Rails
JUZ Wolfsberg, Avstrija