Ni ravno najbolj pravično do glasbe na določenem albumu in zasedbe, ki to glasbo izvaja, če se ves čas poslušanja albuma sprašuješ: »Le kje sem to že slišal?« A ko tak trenutek pride, lahko ali čakaš da tako ali drugače mine, ali pa iz arhivov spomina izbezaš tisti band, ki ti je povzročal to, kar so Proustu masleni kolački, le na manj epski ravni.
Nekako ni nenavadno, da We Come In War italijanskega black metal banda / projekta zveni kot Isvind – kultni norveški black metalci, v veliki sliki premalo cenjeni, verjetno tudi zaradi skromne diskografije, obsegajoče en sam album, ki datira v leto 1996. Med Isvind in Orcrist je direktna povezava v človeku pod imenom Goblin. In Goblin je močno vplival na te Italijane. We Come In War je nekakšno nadaljevanje Isvind albuma Dark Waters Stir. Je le nekoliko bolj medel, počasnejši, krajši ... Nekoliko zavit v meglo neizraza oziroma nedokončanega izraza. Rock'n'roll deli se očitno navezujejo na Darkthrone / Khold tradicijo, a jim komade uspe nekako še bolj zamegliti, saj niti ne dopolnjujejo black metal delov, niti ne predstavljajo kontrasta in navsezadnje niti niso potrebni. Ne gre za parodijo, ne gre za black'n'roll, ne gre za tipični black »we-are-not-a-rock'n'roll-band!« metal ... Vse namreč obleži nekje vmes, nedorečeno, medlo.
Saj black metal Orcrist ni slab – a manjka mu ideje, gonila, veznega gradiva, ki bi determiniral in dopolnjeval celoto. Tiste pol ure, kolikor album traja, lahko priporočam zgolj ljudem, ki bi šli igrat na srečo. Mogoče bo ta black metal zadel mesto, ki mu je namenjeno v popolnoma naključnem poslušalcu, ampak pod črto obstaja toliko bolj dovršenih black metal izrazov, da nima smisla filozofirati o We Come In War. Album pač obstaja, je precej povprečen in kaže znake tiste lepe nedolžne melanholije po black metalu devetdesetih. Če se le-ta prijemlje tudi vas, priporočam, da poleg svojega standardnega kanona skandinavskega black metala od kjerkoli že izbrskate tudi klasiko Dark Waters Stir.

Davorin