Otajstvo Strija je skupina, ki prihaja iz pokrajine, v katere glavnem mestu naj bi bil doma »največji nogometni klub na svetu in tudi širše« (na kar je moj odgovor: F. F.), kjer obalni prebivalci stare ljubezni kličejo s pomočjo pesmi (»Da te mogu pismom zvati…«) in domorodci iz zaledja (ti. »Vlaji«) po sabatonovsko s pesmijo častijo Čavoglavski bataljon. No, na pričujočem prvencu skupine, ki prihaja iz Dalmacije, ni ne powermetalskega opevanja bitk, junakov in ljubezni do očetnjave, ne evokacije ljubezni s pomočjo pesmi, marveč zgolj in samo atmosferični black metal. Atmosferični black metal? Super, da le ni spet nekakšna neposlušljiva packarija, nakracljana z oznakami post-trans »kar koli že še vse zraven«. V mojih ušesih atmosferični black metal zaseda mesto meditativne glasbe, ki ti polepša delovno okolje in te, ko te odnese bodisi med stene gora, v nevihte morja ali spokoj gozdov, mentalno osveži … Agalloch, Eldamar in Calandan Brood … To je to.

Prvič imam priliko recenzirati ploščo, katere besedila pesmi (ta so vsebinsko »odprta« in ne podajajo premočrtnih sporočil) so zapisana v klenem dalmatinskem narečju, ki ga sicer zelo dobro poznam, vendar so mi določene besede vseeno delale preglavice. Bolj ko gre plošča proti koncu, bolje zveni. Zagotovo si zasluži pozornost ljubiteljev black metala, sploh tistih, ki jim razločni vokali v black metal glasbi ne pomenijo dosti.

Pesem Vitar desetkuje lug se prične z zvoki kitare, ki ustvarjajo občutek mračnega začasnega miru pred tulečim sunkom vetra skozi gozd. Pri ustvarjanju take atmosfere igranje v določenem segmentu nekoliko spominja na atmosfero glasbe starih plošč Empyrium. Ko kitare oblečejo oklep distorzije in se jim pridruži počasno igranje bobnov, pesem sicer pridobi na dinamiki in moči, vendar nikakor ne »udari« in ne ustvari atmosfere lomljenja dreves v gozdu, kar naj bi v prevodu pomenil njen naslov. Tudi čisti vokal ne naredi preboja, saj je pomaknjen toliko v ozadje, da ne daje drugega kot občutka poslušanja glasu obupa. V Plavook unutar noći nestanka atmosferičnost ustvarja večji del pesmi zadušeno igranje bobnov ter dolgi ponavljajoči se kitarski akordi. Na prelomu pesmi z akustičnim intermezzom nekje na sredini pesmi sledi lepljenje distorzije ter udarjanje po činelah in bobnanje. V zaključku pesem pridobi val blackmetalske energije, hitrosti in sile, kar jo kot celoto naredi bolj zanimivo … Žal, s svojo oddaljenostjo in slabo slišnostjo, ponovno zataji vokalni del pesmi.

Pri Bljesak na dobine ima akustični uvod vse predispozicije, da se razvije v rokersko balado. Na srečo do tega ne pride, saj priključeno topo igranje bobnov ter distorziran zvok kitare v ozadju ustvarita mračno atmosfero, ki se s preobrazbo distorziranih zvokov v igranje kitarskih akordov spremeni v močno, mračno in že kar mogočno pesem, čeravno so njena glavna značilnost še vedno precej dolgi, monotoni in ponavljajoči se akordi. V vsej mračnosti celo vokal nekako prične pristajati pesmi. Ni kaj, dober primer primitivne in starošolsko zveneče black metal atmosferike. Gotovo je najbolj zanimiva pesem na plošči Zapaljen, ali sakriven dračon i čempresima, ki jo sestavlja več glasbenih dejanj. V prvem dejanju na začetku jo označuje že kar dolgočasno ponavljajoče se igranje kitare in bobnov, ki se ravno v trenutku, ko postane preveč moreče, okiti z nerazumljivim vokalom, ki utvari ravno dovolj čarovnije, da glasba preneha biti utrujajoča. V nekem trenutku utihnejo vsi instrumenti razen nedistorzirane kitare, ki ritem, ki so ga do tedaj ustvarjali bobni, preoblikuje v most k drugim »dejanjem« pesmi, tj. k ponovno monotonemu igranju kitar in bobnov, ki pa je drugačno kot v uvodnem delu pesmi. Na tak način postane most z drugim dejanjem pesmi, ponovno monotonim igranjem kitar in bobnov, ki pa je drugačno kot v uvodnem delu pesmi. Thrashersko žaganje kitar predstavlja vrata v tretje dejanje pesmi, ki zveni v primerjavi s prvima veliko bolj napeto, strašljivo in živo. V svojem četrtem dejanju se pesem razsrdi v hiter in primitiven starošolski black metal, pri katerem moram nujno izpostaviti počasno zaključevanje pesmi, ki zveni kot odtekanje krvi iz človeka, ki se konča s tišino (smrtjo).

Pri albumu Dračon i Čempresima gre za zanimivo stvaritev, ki kaže na to, da je mogoče čisto spodoben atmosferični black metal ustvariti tudi s pomočjo čisto osnovnih komponent, in sicer bas kitaro, bobni, kitarami in ustreznim vokalom. Ko bi skupina naredila kaj več na prodornosti in razumljivosti vokala oziroma petja, bi lahko zapisal, da ima za pokazati še kaj več, kot le potencial.