Čeprav so se Overkill v svoji 43-letni (!!) glasbeni karieri srečevali s številnimi spremembami, so ostali zvesti svojemu agresivnemu zvoku in ostrim besedilom. Med sodobnimi albumi se da na vsakem dejansko najti tudi vrhunske komade, nekateri pa niso vedno uspeli, kar je začelo dajati občutek, da so Overkill svoje v karieri pokazali in da bodo še naprej nadaljevali z izdajanjem odličnih, ne pa prebojnih albumov. Vse do danes. Njihov najnovejši album, Scorched, je ubijalska mašina, pripravljena na boj. Preko 50 minut brezkompromisnega, adrenalinskega thrash metala, zvestega predvsem thrasherskim koreninam Overkillov iz časa Ironbound. Nekaj potez iz sodobnih albumov se še vedno ohrani, predvsem posodobljen zvok seveda, v splošnem pa gre za čisto agresivnost in energijo, čemur priča tudi dejstvo, da na celotnem albumu ne najdemo niti ene počasnejše/akustične pesmi.

Sicer se pesmi na albumu ves čas gibljejo skozi počasen tempo thrash metala, do hiper-adrenalinskih komadov, kot je na primer Twist of the Wick. Ta se sicer pojavi šele blizu polovice albuma, vendar samo doda dodatno energijo že tako nepopustljivim in zagnanim komadom. Album prične naslovna pesem Scorched, katere uvod takoj gradi napetost. Nakar zaslišimo prepoznavne in originalne vokale Blitza, ki zveni bolje kot kadar koli. Kot velja za večino komadov, je ritmična dinamika izredno spremenljiva, včasih z bliskovitimi preskoki teme. S tem je album Scorched še toliko bolj zanimiv, saj se ves čas dogaja, kot lahko priča že naslednja skladba, Goin’ Home, z lahkoto pa bi tu naštel še kakšno. Kot smo že dolgo navajeni pri albumih Overkill, da je vedno vredno omembe, pa je izjemno dobro posneta basovska linija. Temu namreč nekateri bandi enostavno ne posvetijo dovolj pozornosti, Overkill pa ostajajo temu zvesti in ves čas dokazujejo, kakšno razliko dejansko naredi dobra ritmična podpora na basu. Na albumu morda res ne najdemo takega komada, ki bi posebno pozitivno izstopal od ostalih, vendar zgolj zato, ker je najti komad, ki ni dovolj prepričljiv, skoraj nemogoča naloga. Dinamika je tako spremenljiva, da lahko prav vsaka skladba, vsaj na neki točki, poslušalca popolnoma preseneti. Morda je le začetni del komada Fever rahlo neposrečen, vendar se k sreči v nadaljevanju razvije v eno tono težak komad, popolnoma primeren za zveste headbangerje. Še boljša je bila odločitev, da ga nasledi še hitrejši Harder They Fall, ki znova vnese novo dozo adrenalina. Stalnica albuma (oziroma je tudi to kar stalnica banda) so samozavestni kitarski riffi, ki vestno podpirajo Blitzove vokalne sposobnosti in jim dodajo še več gotovosti in preciznosti. Album se zaključi s še dvema vrhunskima komadoma, z ostrim in udarnim Know Her Name in igrivim Bag o’ Bones, ki vključi še nakaj rockerskih elementov, vendar daleč od tega, da bi se oddaljil od značilnega zvoka Overkill.

Vsak zvest thrasher bi enostavno moral poslušati album Scorched. Poleg tega, da gre dejansko za zgodovinsko znan band, katerega korenine segajo vse do začetkov metala, gre tu za impresiven thrash metal z vrhunskim zvokom in izjemno produkcijo. Slišati je prav vse instrumente, vsako glasbilo dobi svoj prostor in prav vsako, v tem prostoru, napaja energijo v komade, ki se res prične že od prve sekunde albuma, se pa po zaključku še dolgo pretaka po žilah. Skratka, odličen album res odličnega banda.