Powerwolf so s svojim prvencem Return In Bloodred nase opozorili predvsem doma v Nemčiji, kjer so bili tudi koncertno precej aktivni. Drugod volkovi s »čudaškim« Romunom, Attilo Dornom na vokalu, še niso pokazali svojega pravega zobovja.
Powerwolf na Lupus Dei nadaljujejo in nadgrajujejo začeto na Return In Bloodred, obenem pa potrjujejo, da postajajo institucija v power metalu, kjer je beseda show pisana z velikim S. To se vidi tako po imageu kot po z veliko žlico humorja začinjenih besedilih, kar se lahko razbere že iz naslovov skladb (Saturday Satan, itd). Spevnost materiala, ki vrh dobi v zanimivo izpeljanih, a ne kičastih refrenih, so uspelo združili s temačno obarvano pompoznostjo s strani nizko uglašenega zvoka cerkvenih orgel in močnih spremljevalnih vokalov. Sama zasnova skladb izhaja iz klasičnega heavy metala osemdesetih, ki je pri izvedbi odet tudi v današnjo power metalsko udarnost in melodijo. Ta pa se mestoma po zaslugi neobičajnih oziroma dramatično odpetih vokalnih linij razlikuje od klasičnih power metal bandov. Pri vokalu se je Atilla otresel tudi vseh morebitnih primerjav z Ozzyjem in ima neko posebno, markantno barvo glasu. Album je poln pravih himn, bolj zanimivih in prepričljivih od marsikaterih žanrsko precej bolj uveljavljenih kolegov. Močno primerno za vse power metalce s smislom za humor, ki »palijo« na pompozne himne.

Matjaž