Prestige so zanimiv finski thrash/speed metal band, ki se je rodil v 80-ih. Prvi album so izdali v letu 1989, s čemer so si, kot je zapisano v biografiji banda na njihovi spletni strani, prislužili mesto med najstarejšimi in najbolj uveljavljenimi thrash metal bandi na Finskem. Nič hudega, če še niste slišali za njih. Album Revel the Ravage so namreč izdali po kar 29-letni ustavitvi kariere. Kar očitno ni bila sploh slaba stvar, saj so po vseh teh letih izdali album, ki je popolnoma primerljiv s sodobnimi thrash metal bandi. Razlika s prejšnjimi izdajami je, predvsem kar se tiče produkcije, neprimerljiva. Veliko razliko lahko opazimo tudi v kompoziciji pesmi, ki je precej bolj dodelana in ni več skupek nametanih kitarskih ritmov in hitrih bobnov. Album odpira pesem Innocent, ki takoj pokaže agresivni del banda. Hitra, temačna in energična pesem spominja na skupine, kot so sodobni Destruction in Warbringer. Takoj zatem sledi pesem Burn My Eyes (ni cover banda Machine Head), popolnoma drugačnega, počasnejšega ritma, vendar je intenzivnost še vedno na visokem nivoju. Posebno všečen je melodičen del, ki se pojavi na 2:40 min, ki pesmi doda še nov sloj in jo povzdigne ne višji nivo. V albumu se da zaslediti tudi nekaj ostankov, ki spominjajo na prejšnje izdaje, in so skoraj moteči glede na visok nivo ostalih pesmi. Primer take pesmi je Exit, za katero je bil izdan tudi single. Kitarski riffi in predvsem vokali so precej forsirani, kompleksnosti ostalih pesmi tu ni občutiti. Med boljšimi pesmimi na albumu bi izpostavil predvsem You Weep in Blessed Be.

Prva se začne z nekoliko počasnejšim, vendar močnim in udarnim ritmom. Po 30 sekundah pa dobi popolnoma drugačno barvo, udarec je še močnejši, da kar ne moreš ostati pri miru. Zatem se pesem vrne v začetni ritem, vendar z bistveno več energije.

Blessed Be pa je popolnoma drugačna pesem, v katero se energija vlije že v prvih sekundah začetne kitarske solaže, v nadaljevanju pa za to poskrbijo večkratni vzkliki »Do your job!«. Ritmični elementi v glavnem riffu precej spominjajo na sodobne Death Angel.

Če primerjamo »stare« Prestige z novo izdajo, nam je takoj precej jasno, zakaj so večinoma delovali na lokalni sceni. Nikakor niso bili slab band, vendar so več let ostali v fazi odraščanja. V tem primeru je čas zasedbi res naredil nekaj izjemnega, saj je dovolj zrela, da se lahko primerja z ostalimi zasedbami na sceni. Vokalist/basist Aku Kytölä ima značilen pečat jezno energičnega thrasherja in nikoli ne zapade v monotonost. Kitarista sta prisotna že od začetkov banda, vendar sta na tem albumu črpala ideje od več različnih velikanov thrash metala in jih kombinirala v intenziven, sodoben thrash metal: hitrost, intenzivni kitarski riffi, z dodanimi melodičnimi elementi, jeza v besedilih in vokalih in res veliko ritmičnih sprememb in poudarkov. Kar najdemo na albumu so torej vse že slišane stvari, vendar tiste, ki se jih v thrash metalu nikoli ne naveličaš. Če bodo še naprej izdajali take albume, se jim dobro piše. Izjemno dobro opravljeno delo za band, ki ni ustvarjal že skoraj tri desetletja.