Prišlo je do dogodka, do katerega je bilo do zadnjega upati, da se le ne bo zgodil; Queensryche so izdali nadaljevanje svoje neponovljive mojstrovine Operation Mindcrime. Band, ki je po fenomenalnem prvem desetletju svoje kariere v drugem z odkrivanjem neke nove glasbene podobe popolnoma zašel, se torej poizkuša vrniti k svojim najsvetlejšim trenutkom in obuditi nekaj najveličastnejšega v metal zgodovini. Misija nemogoče?
Odgovor na to je žal pritrdilen in tudi pričakovan. Nadaljevanje prvemu delu ne seže niti do kolen, glede samega koncepta, grajenja zgodbe v simbiozi z glasbenim potekom in stopnjevanjem razpoloženja do mnogih vrhuncev, atmosfere, neverjetne intenzivnosti, vokalne in instrumentalne izvedbe, magičnih vokalnih linij (Geoffov vokal se danes ne more več primerjati s tistim 15, 20 let nazaj; razpon je mnogo manjši, nima več take moči, svežine), mogočnih back vokalov, nepozabnih kitarskih melodij, harmonij, produkcije in seveda nepozabnih Revolution Calling, Speak, Suite Sister Mary, Breaking The Silence, Eyes Of A Stranger ter čisto vseh ostalih skladb. Ne glede na vse to, pa »dvojka« sploh ni slab album in je izpadla celo bolje, kot je bilo moč pričakovati glede na njihove zadnje ustvarjanje. Vse skupaj izgleda spet bolj podobno progresivnemu metalu/rocku, energično, pesmi dejansko nekaj povedo in nekatere so resnično dobre. Če bi bil cel album v stilu dvojčka Re-arrange You, ki preide v The Chase z odličnim vokalnim duelom z gospodom X-om oziroma Ronnie James Diom, potem mogoče naslov še ne bi bil tako napačen. V začetku drugega dela albuma jim je z večjo dinamiko, vpeljavo orkestralnih elementov oziroma klaviatur, intenzivnih vokalnih linij ter duelov in presenetljivo dobrih solaž uspelo ustvariti zanimivo, privlačno in dramatično atmosfero in prav škoda je, da te ravni niso držali čisto do konca. Se pa tudi kasneje in na začetku albuma najde še kar nekaj privlačnega materiala, umirjeni If I Could Change It All ter The Hands, An International Confrontation (zanimiv duet s Pamelo Moore) ter energična, uvodna I’m American.
Ni več kazalo, a Queensryche še vseeno znajo narediti zelo dobro glasbo in ta album gladko potolče vse od Promised Land dalje. Vseeno obstaja grenak priokus, da bi lahko vse skupaj izpadlo še dosti bolje.

Matjaž