Ob izidu tretjega studijskega albuma ameriških stonerjev Red Fang so bila moja pričakovanja visoka. Prva dva albuma sta namreč pokazala, da so Red Fang band, ki ima veliko (še ne povsem izkoriščenega) potenciala in tretji album bi utegnil biti kot nalašč za to, da »čekani« zasijejo v vsem svojem sijaju. Kot pa se na žalost zelo rado pripeti, so (pre)velika pričakovanja prinesla tudi precej veliko razočaranje. Red Fang na Whales and Leeches zvenijo kot neka druga skupina. Ne le, da zvenijo kot drug band, poslušalec nemalokrat dobi občutek, da HOČEJO zveneti kot drug band. Igrivost in šaljivost, ki sta krasili prejšnja albuma in sta predstavljali enega izmed temeljnih elementov identitete zasedbe, skorajda ni več - namesto tega želi band dokazati, da se je zresnil in dozorel. Toda ta »resnost« in »dozorelost« sta očitno bolj kot ne prisiljeni in to se posledično jasno odraža v končnem izdelku. Tako na ploščku dobimo enajst komadov, ki so nemalokrat prežeti z »wannabe- Mastodon« elementi, ki večino časa zvenijo neprepričljivo in dolgočasno. Sem ter tja jih dodatno »začini« tudi povsem nepotreben (in na trenutke že močno utrujajoč) gostujoči vokalist in s tem le še poglobi poslušalčevo agonijo. Izvedba in produkcija sta tako pravzaprav drugotnega pomena in niti ne prideta do izraza, saj album pogrne že na brezveznem pisanju pesmi. Kam so šli časi zafrkantskih catchy komadov kot so Hank is Dead, Prehistoric Dog, Wires ipd.? Namesto da bi si Red Fang s tretjim albumom učvrstili in nadgradili prepoznavno identiteto, le-ta izpade kot neuspel poizkus kraje identitete Mastodon, vendar tudi na tej ravni ne opravi svojega dela in tako dobimo nekakšno polovičarsko kopijo Mastodon, ki hoče biti kot Mastodon, vendar niti približno ne zveni dovolj dobro, da bi lahko izpadla kot prepričljiv klon, saj je le na pol pri stvari. Na Whales and Leeches imamo Red Fang, ki ne vedo, ali bi raje postali resnejša verzija samih sebe ali bi raje bili Mastodon ali pa nekaj povsem tretjega. No, zadeva vendarle ni tako katastrofalna kot se morda zdi; če ne drugega se mi dozdeva, da bo album vsaj komercialno precej uspešen, saj imam občutek, da je založba dala precej jasne usmeritve, kakšen izdelek si želi dobiti s strani banda. Na koncu tako dobimo nek povprečno zveneč zmazek, ki izpade kot kolekcija ostankov, ki bi kvečjemu sodili na kakšno »best of the b-sides« kompilacijo nekega drugorazrednega stoner banda. Whales and Leeches je slabo razrešena kriza identitete. Z eno besedo - škoda.