Že prejšnja plošča (The Birth Of Tragedy, 2002) je za japonsko-ameriške Ritual Carnage pomenila precejšen odstop od thrash/death metal stila prvih dveh albumov, saj je šlo za izdelek, ki se je precej približal klasičnemu thrashu. Z I, Infidel se zgodba nadaljuje, le da so spremembe tokrat še večje, končni rezultat pa boljši.
Prva in najbolj opazna novost na I, Infidel je vokal, ob katerem gre le stežka verjeti, da še vedno poslušamo istega pevca kot na prvencu The Highest Law izpred sedmih let.. Danny Carnage tokrat posega po visokih, čistih vokalnih linijah, lahko bi ga primerjali celo z Michaelom Coonsom ali pa Warrelom Daneom, vendar s tem, da Danny skoraj ves album odpoje v istem tonu ter se po kakovosti niti približno ne more primerjati s prej omenjenima legendama. Tudi glasbeno so se Ritual Carnage kar spremenili, svoj klasični stil so dopolnili z raznimi variacijami, začeli so se spogledovati s progresivnimi elementi v stilu poznejših albumov Deathrow ter Toxik, nasploh pa so si za zgled izbrali Bay Area sceno. Vse to pušča mešane občutke, saj se včasih zazdi, da band s svojimi idejami že pretirava, kompleksnejši komadi predvsem na drugi polovici albuma pa ga naredijo zanimivega predvsem za zahtevnejše poslušalce.
Naravnost iz prve zadene le naslovni I, Infidel, medtem ko bo za pravi prikaz ostalih pesmi album potrebno zavrteti kar nekajkrat. Če so vam pri srcu kruleči vokali ali pa preprostejše zadeve, potem vas novi album Ritual Carnage najbrž ne bo navdušil, v nasprotnem primeru pa vam I, Infidel vsekakor priporočam.

Boštjan