Morje je imel v krvi. Od malega je hotel postati pirat. Največji, kar jih je kdaj bilo. Ko je s triindvajsetimi leti odprl vrata v vice, poti nazaj ni bilo več. Doma je postal zaznamovan in izgnan, a kaj kmalu strah in trepet vseh pomorščakov, piratov, vsega, kar je plulo. Morja, oceani, vse je bilo njegovo. Z visoko plapolajočim »Jolly Rogerjem« je rušil vse pred sabo, dobival bitko za bitko. Ko je bil pripravljen na izkrcanje, je v Port Royalu zavladalo izredno stanje. Smrt ali slava? Za nasprotnike vedno prvo, njemu je venomer pripadla slava. Vsako zmago je na obali ovekovečil z znamenitim grbom, na palubi je ponosno razkazoval kup lobanj svojih najhujših nasprotnikov. Na vratih najljubših beznic je vedno pustil znamenje črne roke. Ni ga bilo rivalstva, ki se ne bi končalo z njegovim zmagoslavjem, četudi se je bilo potrebno kdaj zamaskirati. Ob sebi je imel najstrašnejše, najpogumnejše, take ekipe ni imel nihče. A zadnja zmaga, ki jo je dosegel, ni bila več prava, pomenila je prvi poraz – bratstvo je začelo razpadati, sledila je zanj nesrečna trinajsta bitka. Vsega je imel dovolj. Po letih odmora se je vrnil na morje. A ne kot pirat, čeprav je to obljubil. Adrian je danes prijeten možakar v zrelih letih, ki v črtasti, beli in svetlo modri majici na manjši barki pluje po okoliških zalivih, lovi ribe in radovednim obalnim fantičem pripoveduje gusarske štorije.
Running Wild »penzija« je torej trajala manj kot si marsikateri drugi band vzame časa med dvema albumoma. Vrnitev je bila napovedana v velikem slogu, Shadowmaker naj bi obudil čase najplodnejšega obdobja Running Wild. A resnici na ljubo je bilo to napoved potrebno vzeti z rezervo. Zadnje desetletje delovanja nekoč enega najvplivnejših evropskih, nebritanskih metal bandov ni dajalo posebnega upanja na kaj takega. In Shadowmaker žal dejansko ni album, ki bi ga lahko postavili ob bok mojstrovinam Running Wild iz osemdesetih in večjega dela devetdesetih. Čeprav jih verjetno presega, je kvalitetno precej bližje zadnjim trem studijskim albumom. Seveda Rolf ni pozabil, kaj je pravi Running Wild riff, kaj je dobra solaža, kako se naredi spevno vokalno linijo, album ima potencialno nekaj dobrih skladb. Glavni problem tega kot tudi zadnjih izdelkov je ta, da Rolf pri nastajanju albuma od A do Ž skoraj vse naredi v lastni režiji (je tudi producent, tonski tehnik itd). Že v redu, če ne želi imeti stalne zasedbe, a vsaj v studiu bi lahko uporabil pomoč drugih glasbenikov in kakšnega dobrega producenta. Prav žalostno je spet poslušati te umetno nasnete bobne, tudi produkcija nasploh je mogoče le ščepec boljša od zadnjih. Ta album bi sredi devetdesetih dajal občutek: »OK, imamo dobre zasnove komadov, demo posnetki so v redu, album bo še ena bomba«. Riding On The Tide, Shadowmaker, I Am Who I Am, Dracula definitivno so material za pravi Running Wild hit, manjka le nekaj »malenkosti«. Poleg omenjenih pomanjkljivosti recimo še tista mogočna, rušilna Running Wild lead kitaro, ki manjka ob teh preprostejših riffih. Ostale skladbe so dokaj povprečne, pravi polom pa je Me + The Boys. Take obupne »žurerske himne« niso bili sposobni napisati niti najbolj osladni 80's rock bandi. Kaj takega lahko deluje le po petih popitih »litrcah«, prej zelo težko.
Adrian, čas je, da otreseš prah z gusarskega plašča, poišči pokrivalo, kukalo, nabrusi sabljo, napolni topove, naj »Jolly Roger« zaplapola visoko nad palubo, dvigni jadra, ujemi veter. Dovolj je pripovedovanja zgodbic, čas je za pravo akcijo. Odpravi se na še en osvajalski pohod, o katerem Captain Morgan in Admiral Nobeard še sanjati ne moreta. Pokaži še enkrat fantičem, kdo je »the« pirat.