Če dodam še tistih nekaj let, ko so Sabaium v 90-ih letih prejšnjega stoletja delovali pod drugim imenom, potem bo band drugo leto praznoval četrt stoletja obstoja. V tem času je navrgel dva demo posnetka in pet studijskih albumov. Perfect Shadow je zasedbin peti album, njegovi člani pa zanj pravijo, da ne gre za nikakršno nadaljevanje predhodnika Connection Lost, temveč za vrnitev k lastnim koreninam. Toda govoriti o nekem neposrednem naravnem ali logičnem nadaljevanju bi bilo po mojem mnenju nesmiselno tudi zato, ker je med obema ploščkoma enostavno minilo preveč let in je stik med njima bolj ali manj izgubljen.

Glede na slišano pa lahko trdim, da je band ostal sam sebi zvest tako, da je izdal album, ki ne sledi nikakršnim trendom, temveč je izključno plod bandovega lastnega razmišljanja in dela. Vrnitev h koreninam pa v primeru Perfect Shadow pomeni tudi, da je moč na albumu zaslediti veliko preverjenega in že slišanega ter malo eksperimentalnega tveganja, s katerim bi band zrušil okvirje pričakovanega, pa četudi bi se s tem opekel, ker bi mu pri tem morebiti spodletelo. Perfect Shadow sestavlja kar 13 komadov, od katerih le redko kateri resnično izstopa. Vseh skoraj 53 minut potovanja po gotično mrtvi pokrajini zveni izredno podobno, celo takrat, ko band monotonijo razbije s predhodno neslišanim. Za moj okus bi lahko bilo več dvojnega bas bobna, s čimer bi bilo ponujene več pestrosti na ravni dinamike, saj bi z intenzivnejšimi in hitrejšimi deli šesterica ustvarila še močnejši antipod nežnim kitarskim solažam, ki sicer zvenijo zelo nalezljivo. Hkrati bi si za gothic metal album želel več in bolj poudarjeni klaviaturski del, kakršnega so nam Sabaium recimo namenili med komadom Epic, kjer z orgelskim zvokom postrežejo s posebno dinamiko.

Perfektna senca bi torej morala večkrat pokazati jajca, posamezni člani banda bi morali večkrat stopiti iz sence svojih kolegov in nekoliko bolj egoistično izpostaviti lasten inštrument, namesto da se složno, brez pravih pretresov zatečejo v varno zavetje Perfektne sence. S tem pa ne želim povedati, da si želim več soliranja ali več nabijanja, temveč zgolj več raznolikosti. Več raznolikosti, kakršna je na eni strani ustvarjena z balado Elegy in na drugi strani z ostrim začetkom v komad Wheel of Misfortune, preden se ta sam pobrzda in vrne v monotone okvirje srednje hitre (doomish?) ritmike.

Če bi recimo cel album premogel pestrost, kakršno recimo ponuja odličen Black Swan Effect, ki zmore z manj kot 4 minutami dolžine zajeti vse najmočnejše elemente Perfect Shadow ter vokalno poleg clean in death metal vokala posega celo po blackmetalskem kriku, in bi se band odločil, da tiste najzanimivejše dele nekoliko razvleče, namesto da se prehitro vrača k preverjenemu, bi celota izpadla kompaktnejša in zanimivejša. A morda na naslednjem albumu?