Tista zlata ribica iz recenzije njihovega prejšnjega albuma je bila spet na delu in dobil sem Bloodlust. Od takrat je stanje preprosto destruktivno – tresejo se šipe, opazne so nove razpoke na zidovih, kadi se iz zvočnikov… Še na hitro dokončam tole recenzijo, potem grem pa z glavo razbit vrata!
Bloodlust je preprosto še ena (natančneje tretja) mojstrovina v diskografiji Nemcev, ki svoje jeklo še vedno žgejo v ognju ameriškega heavy metala. Po parih “brenkih” na kitaro se začne zares, z enim najudarnejših komadov – naslovnim. Temu po slednji lastnosti še stopijo ob bok Metal Is War, Dark Forces Lead Me To The Brimston Gate, itd. Ker Sacred Steel nadaljujejo v slogu predhodnika so tudi tokrat nekaj komadov posuli s prahom epskosti: Sacred Warriors Of Steel, Throne Of Metal, Master Of Thy Fate. Aaa, pa kakšne fine ostre kitare, spevnost, uporaba bobnov na pravi način (tako da se po njih zbija, jebemti) in skupinski vokali, zaradi katerih na plošči gostijo cel bataljon back vokalistov (splačalo se je), bojni ritmi in – za zanimivost – kitare na Lust For Blood v slogu Iron Maiden.
Lirično je tole konceptualni album in nadaljevanje tistega kar so napisali na predhodnem Wargods Of Metal. Pri tem so uporabili zanimiv prijem: iz celotne zgodbe so odpeti samo določeni verzi. Če se tudi glede zvoka in produkcije obrnem na predhodnika, Bloodlust deluje malo bolj izpiljeno, vendar še vedno pristno in surovo.
Sacred Steel so z Bloodlust še bolj uveljavili in izdelali svoj slog. Sploh pa morate vsi ljubitelji take glasbe nekje stakniti tole ploščo… brez skoraj ne gre…. sam’ mal’… BANG!… Rabim nova vrata!

Matija