Sadus are back! Po (pre)dolgem devetletnem premoru smo končno dočakali novo izdajo kalifornijskih thrash/death brutalnežev. Že naslov Out For Blood kaže, da »Sadudes« vse skupaj nadaljujejo tam, kjer so pred skoraj desetletjem z Elements Of Anger končali. Trojica (Travis, DiGiorgio, Allen) vztraja pri formuli, ki so jo izpopolnjevali skozi devetdeseta, le da je ta v veliko modernejši in času primernejši preobleki.
Na Out For Blood najdemo tisti prvinski thrash/death občutek, podprt z norimi in izjemno specifičnimi Darrenovimi vokali in Steveovimi tehničnimi bass linijami, ki je bil tako značilen za prve tri plošče. Prisotni so tudi elektronski elementi in klaviature, podobne tistim z Elements Of Anger, le da jih je tukaj še več. Riffi so kar raznoliki in zanimivi, nedvomno primerni za manično headbanganje, po pričakovanju pa seveda ne dosegajo briljantnosti tistih z Illusions ali Swallowed In Black. Nasploh je ravno pri riffih zelo opazna prej omenjena »modernizacija«, saj so kanček preprostejši,kot bi pričakovali od Sadus, kar nekaj pa je tudi tako imenovanih stop-and-go riffov, značilnejših za modernejše skupine. Solo vložki so tipično hitri in nasploh taki, kot smo jih od Sadus vajeni. Pohvalno! Ritem sekcijo skupine, poleg bobnov, ki so odlično odigrani (natančno, hitro, raznoliko), tvori še vsem poznani Steve DiGiorgio na bassu. Močno dvomim, da je nadaljnja razlaga sploh še potrebna. No, pa vseeno, mojster tudi na Out For Blood dokaže, da je še vedno »the« metal basist in nasploh eden najboljših metal glasbenikov. Odpiljene linije in dih jemajoči bass solo vložki se vrstijo eden za drugim, res ena tistih »moraš slišati, da verjameš« stvari. Vokali so totalno »sick« in zelo brutalni, a vseeno ostajajo v thrash vodah (nič growlov).
Vseh petinpetdeset minut plošče je nekako uravnoteženih, tako da bi težko izbral komade, ki kakorkoli izstopajo. Od No More z nekakšnim vesoljskim feelingom, preko mogoče še najbolj old-school Out For Blood, preprostega in udarnega Sick, pa do zaključnega Crazy, kjer nas na vokalih prijetno preseneti Chuck Billy, vse je super. Ni veliko skupin, ki jim uspe izdati pet res dobrih plošč zapored. Sadus nedvomno so ena od njih. Attack!

Jaka