Na današnji dan
1954
Rodi se Bob Rock, ki pozneje poskrbi za produkcijo najbolj znanih albumov Metallice, Mötley Crüe in drugih
NAGRADNE IGRE
Traja do: 14. 4. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

10. 9. 2013
Satyricon - Satyricon
Roadrunner Records, 2013

Satyricon so še zadnji (ali pa so morda bili prvi?) veliki band norveške black metal scene s koreninami globoko v devetdesetih prejšnjega stoletja, ki se je glasbeno povsem in dokončno spremenil. Pred njimi so to naredili Darkthrone, ki imajo za seboj transformacijo iz tovarne catchy black metal riffov v novo black'n'heavy institucijo, Immortal danes igrajo bolj epski black metal, Burzum je ponovno pristal v atmosferičnih vodah, Enslaved se spogledujejo s psihedeličnim rockom, Mayhem so že lep čas kategorija zase, prav tako Dødheimsgard, ki se že dolgo ukvarjajo z industrial zvoki, Dimmu Borgir, ki so pojem simfonični black metal dvignili na povsem svojo raven, Gorgoroth pa kot izjema potrjujejo pravilo. Poleg vseh naštetih (ne zamerite mi, če sem izpustil vaš najljubši band) pa torej še Satyricon, ki jih je naravni razvoj pripeljal do »black rocka« – ne pričakujem, da se bo poimenovanje prijelo, mi bo pa služilo za lažje opisovanje glasbe, ki naj bi bila po dvaindvajsetih letih delovanja banda njegova duša in srce.
In ko gre za tako veliko zadevo, za tako močno osebnostno izpoved, je seveda potreben uvod. Satyricon, ali bolje rečeno Satyr, se je tokrat prvič odločil za tovrstno potezo, saj noben njegov album ali EP do danes še ni imel čisto pravega uvoda, komada, ki je izključno to. Osebno odločitev za objavo Voice of Shadows več kot pozdravljam, saj je tudi mnogo več kot le navaden uvod, s katerim si velika večina bandov olajša odločitev o tem, kako začeti album. Z Voice of Shadows poslušalec po petih letih od zadnjega albuma sliši in postopoma spoznava, kako zvenijo najnovejši Satyricon. Poleg previdnega spoznavanja dobrega znanca/prijatelja, s katerim poslušalec ni spregovoril že slabih pet let, pa komad ponuja tudi zelo zanimivo interpretacijo tega, kako bi lahko zvenele sence, kako uglasbiti nelagoden občutek, da se v temi skriva nekdo, ki nam želi zlo. Svojevrstna interpretacija Fear of the Dark (Iron Maiden)? Preveč privlečeno za lase? Morda. Je pa zagotovo iskreno, saj mi te misli med predvajanjem komada vsakič rojijo po glavi. Podobno kot drugi instrumental, zaključni Natt, ki ne bi mogel bolje akustično ponazoriti razvoja noči, od njenega prebujenja do prevzema moči najbolj temnih trenutkov ter umika prvim sončnim žarkom.
In ko sem ravno pri razvoju – tokrat albuma, ne banda. Kakor nakazujeta intro in outro, Satyr tudi v tej zvezi ničesar ni prepustil naključju. Album je sestavljen iz dveh delov; prvi je bolj počasen in čustven, medtem ko drugi do neke mere predstavlja njegov antipod in se močneje dotika bandove starejše diskografije. Kdor torej prisega na agresivnejše, hitrejše in direktnejše prijeme, bo bolj užival v drugi polovici albuma, medtem ko bo prva polovica zadovoljila ljubitelje eksperimentalne, progresivne in kompleksne glasbe. A Satyricon ne bi bili Satyricon, če bi bile stvari tako zelo enostavne. Seveda se v prvem delu najde tudi nekaj za ljubitelje one druge glasbe (enostavni Our World, It Rumbles Tonight, blackmetalsko direktni Nocturnal Flare) in v drugem delu nekaj za ljubitelje tiste prve (raznoliki The Infinity of Time and Space, ki te ob koncu albuma prisili k razmišljanju).
Tako slednji komad kot v bistvu tudi celoten album pa odlikuje noro sožitje med catchy riffi in kompleksno strukturo komadov, nezamenljivo atmosfero in željo po headbanganju. To je izključno rezultat izrednega občutka za spreminjanje dinamike, saj je album prepojen z nenadnimi menjavami ritma, številnimi nepredvidenimi prehodi od dvojnega basa na bobnih k zasanjanim, jazzy kitaram in nato ponovno, povsem tekoče in nemoteče, nazaj v peto prestavo.
Bandu/Satyrju pa je uspelo še nekaj, in sicer z neponovljivo lahkotnostjo povezati vsebinsko do določene mere povsem nezdružljive komade. Album je namreč retrospektiven in progresiven hkrati. V prenekaterem intervjuju je Satyr omenjal tri faze, skozi katere se je podal z bandom, nikjer pa nisem zasledil, da bi te točno opredelil, oziroma je opredeljevanje prepustil vsakemu poslušalcu posebej. Osebno sem v celoto zmeraj povezoval zadnje tri albume pred Satyricon, ki so vsi na nek način zastopani na njem: Volcano s temačnim Nocturnal Flare, Now, Diabolical z black'n'rollovsko obarvanim Nekrohaven in The Age of Nero z rušilcem Ageless Northern Spirit. Seveda izbrani komadi niso edini, ki bi ustrezali predstavljeni ideji, a mislim, da le-to dodobra zastopajo.
Zdaj pa je treba odgovoriti še na vprašanje, kaj ima vseh deset komadov, ne samo ti trije izpostavljeni, skupnega, zaradi česar album ni polomija, neposlušljiv »žanrski mišmaš« brez repa in glave. Odgovor tiči v uvodnem komadu. Vse komade, cel album druži enotna dinamika, edinstven zvok in vzdušje, ki predstavljajo rdečo nit tako hitrim kot počasnim, tako direktnim kot kompleksnim delom albuma. Kljub sorodnostim s predhodnimi albumi nobenega komada na Satyricon ni moč pripisati kateremu koli drugemu albumu, saj ima aktualni, kakor tudi vsi ostali iz bandove zgodovine, premočno lastno identiteto.
In kje je progresivnost? Odgovor se glasi: »black rock«. In kaj naj bi to sploh pomenilo? Namesto black'n'rolla, ki stavi na direktne melodije, sta se Satyr in Frost odločila, da le-te povsem postavita na stranski tir in se osredotočita na »rock«. Ideja seveda ni nova, kakor je med drugim razvidno tudi iz mojega uvodnega odstavka, razlika je le v pristopu. Večina scene je do zdaj združevala black metal z elementi psihedeličnega rocka, medtem ko je Satyr naredil eksperiment, kako zveni rock (na splošno) v black metal izvedbi. Vrhunec eksperimentiranja (in osebni favorit albuma) predstavlja komad Phoenix, ki ga je odpel Sivert Høyem, sicer pevec norveške rock zasedbe Madrugada. Tukaj sem očitno še malo pod vplivom Revolution Harmony in singla We Are, saj me je kontrast med obema žanroma povsem prevzel. Na eni strani stoji rockerski vokal, ki mu na drugi strani iz ozadja parirajo Frostovo (divje) bobnanje in Satyrjeve zlobne kitarske igre. Za češnjo na vrhu sladoledne kupe pa je še dodatno poskrbljeno na vokalni ravni. Satyr tako ali tako na vsakem komadu preseneti z nekoliko drugačno barvo glasu ali tehniko petja, toda na Phoenix se med refrenom v istem trenutku izredno uspelo prekrivata rockerski clean vokal ter tiho zlobno recitiranje.
Skratka, kaj hočemo več?! Osebno sem si neskončno želel, da bi bil cel novi album divji in agresiven v slogu Storm of the Destroyer. Nekaj te agresije duo z Norveške vsekakor ponuja, poleg tega pa še mnogo več prefinjenih glasbenih trenutkov, ki za razliko od klasičnega black metala s svojo bitjo sporočajo, naj človek ne bo zgolj puhloglava ovca brez lastne osebnosti. Le všečnost te biti ostaja, kot zmeraj, stvar okusa.

SORODNE VSEBINE:
3. 12. 2008Satyricon - The Age of Nero / Recenzije
20. 6. 2008Satyricon / Novice
30. 10. 2006Hatebreed - Supremacy / Recenzije
5. 5. 2006Satyricon - Now, Diabolical / Recenzije
19. 1. 2003Khold in Satyricon na turneji / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
19. 4. 2024
Slash featuring Myles Kennedy and the Conspirators, Mammoth WVH
MVM Dome, Budimpešta, Madžarska
19. 4. 2024
Metal Fusion: Sakrabolt, Corpse Grinder, Force of Impact
Mladinski center Zagorje ob Savi
19. 4. 2024
Diocletian, Sitis, Snøgg, Häxänking
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
19. 4. 2024
Mary Rose, Cowboys from Hell
Klub Jedro, Medvode
19. 4. 2024
Smedja in Smetke, Rogna, Dead Corcoras
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
20. 4. 2024
Schirenc plays Pungent Stench, Dickless Tracy, Behind the Rails
JUZ Wolfsberg, Avstrija