Z ustanovitvijo leta 1995 spadajo Secrets of the Moon med prepoznavnejše in tudi vplivnejše nemške black metal zasedbe, katerih ime vsaj v zadnjih letih odmeva že krepko preko meja njihove domovine. Iz tega razloga je za nekatere bilo kar malo mučno čakati dolga štiri leta po Seven Bells na svež celovečerec. Osebno sem se novega albuma kar malo bal, saj mi je spomin na pozitivno sprejet predhodnik govoril dvoje: težko bo prekositi ta album in band se zna še bolj oddaljiti od black metala. Ko sem nato prvič prisluhnil Soncu, se je takoj potrdila moja druga teza, medtem ko prve še zmeraj nisem zavrnil. Po prvih negativnih mislih, ki so me vodile celo tako daleč, da sem se albumu za dober mesec dni povsem odpovedal, vse dokler mi dober prijatelj ni stopil na pravi žulj, sem začel Sun odkrivati na novo. S pozitivnejšim odnosom sem začel odkrivati negativno vsebino albuma, kar je glede na njegov naslov nekoliko kontradiktorno. A že Soundgarden so z Black Hole Sun pokazali, da ima sonce tudi uničujočo moč. In ta vidik je po samovoljni smrti nekdanje basistke LSK, ki je očitno zelo prizadel preostale člane, pustil globoke sledi na njih in na aktualnem ploščku.
Pred nami je ponovno sedem komadov, katerih osrednja tema tokrat so žalost, melanholija in jeza, s katerimi se band (morda/očitno) na svoj način poslavlja od nekdanje članice in prijateljice. Za izražanje zgornjih čustev se je sG, idejni vodja zasedbe z najdaljšim članstvom, odločil uporabiti zgolj clean vokale. Zaradi omenjene okoliščine je večina komadov povsem prekinila vez s svojo blackmetalsko dediščino in v duhu modernih teženj črpa ideje in melodije iz rocka. Kot ne preveč razgledanemu poznavalcu dotičnega žanra iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je potem takem povsem razumljivo, da so moje asociacije ob poslušanju žalostink precej drugačne od tistih klasičnega poslušalca glasbe iz tega obdobja. Skratka, pot od melanholičnosti do psihedelike menda ni dolga, zato ne sme čuditi, da se na Sun čutijo in slišijo Pink Floyd. Kot velikega ljubitelja Nirvane me marsikateri odpet refren ali kitica spominjajo tudi na njihove viže, medtem ko me turobno sG-jevo petje spominja na HIM in Marilyn Manson – oboje v pozitivnem smislu. Z naštetimi glasbeniki sem seveda želel le opisati vzdušje in nikakor vzbuditi občutke kakršnega koli kopiranja, saj je Sun, ki ga glede na njegove ideje in strukture nemalokrat lahko primerjamo tudi z novodobnimi kreacijami iz hiše Enslaved, povsem edinstven (konceptualni) izdelek modernega (black) metala. Zagotovo dober album, a preverjeno ne za vsak dan.