Govoriti o black metalu pomeni med drugimi govoriti tudi o radarju, oziroma o frazi »ostati pod radarjem«. Ali še bolje, »dvigniti se na zaznavo radarja«. Seveda vprašanje o tem ali black metal v svojem prvotnem, paradigmatskem pojmovanju, sploh ostane black metal, ko ga radar enkrat zazna. Mnenja o tem so deljena, sam pa niti ne bom poizkušal odgovarjati na to ortodoksno vprašanje.
Nemci Semen Datura stremijo h nevidnosti. S tem, da vidnost definiram kot piko na radarju, ki po tej teoriji označuje band kot nekaj drugega. Iz niča vznike v »nekaj« ter prične obstajati na drugačni ravni. Naslednje vprašanje je seveda vprašanje o »prodanosti« in njenem razmerju do kvalitete, ki je prav toliko pereče kot je zabavno, že vse odkar so sredi devetdesetih določeni black metal bandi prodali več plošč kot se je nekaterim zdelo da jih black metal band lahko. V vsakem oziru vsaka skupina, ki ima kaj zveze s tem metaforičnim radarjem, potrebuje (in si zasluži) posamično obravnavo.
Semen Datura torej. Najprej naj zgolj ponovim modro misel, ki govori o sodbi knjige po njenih platnicah. Album bi potemtakem izpadel kot nek najstniški poizkus black metala ali pa (v najboljšem možnem scenariju) kot malo bolj sofisticiran punk. Temu nikakor ni tako. Datura v imenu banda označuje rastlino s halucinogenimi lastnostmi in v tem oziru je njihovo glasbo tudi potrebno obravnavati.
Pri Semen Datura ne gre za nekaj tako transičnega kot so Wolves In The Throne Room, niti za kaj tako depresivnega kot so jutranji radijski programi. Ne gre za nekaj tako shizofrenega kot so Deathspell Omega, niti avtorefleksivnega in samoizpolnjujočega kot so Shining in/ali Nargaroth, čeprav ti Nemci vlečejo svoje niti iz dela teh glasbeno-socialnih akterjev. Semen Datura definitivno imajo svoj zvok, svoj prav in svoje mesto; problem nastopi le, ko je to mesto potrebno opisati. Glasba je polna čustvenih podob, ki si sledijo hitro, skoraj prehitro ... v melanholičnem patosu se ravno izoblikuje slika poslušalčevega otroštva, a sprememba tempa, zvoka in abiturienta jo uniči ter jo takoj nadomesti z drugo. Da, album zahteva potrpežljivega poslušalca.
Einsamkeit nam vsiljuje vnaprej determiniran tok zavesti, ki se mu ali prepustiš ali pa ne. V slednjem primeru bo album pač izpadel nesmiseln, brez repa in glave, brez ideje in predvsem brez emocij. Če pa mu pustiš do sebe ... No, recimo takole: zame osebno je Einsamkeit soundtrack tihih poletnih popoldnevov na deželi. Smo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in nekje daleč, a spet ne tako zelo daleč poteka vojna. Otrok sedi pod lipo, nekje v ozadju po vrtu škrablja stara mama. Gleda avtomobile, ki se skoraj neslišno vozijo mimo in poizkuša brati neko knjigo, pa mu ležernost dneva ne dopušča. Mir vlada pod drevesi ... Otrok se zave, da bo po določenem času nastopil večer in končno mrak. Nič se ne spremeni ob tem spoznanju. Poletje je še vedno toplo, v senci je še vedno prijetno hladno, vojna še vedno poteka nekje daleč, a spet ne tako daleč – v otrokovi zavesti ...
No, jasno je le eno: Semen Dature ne gre poslušati kar tako. Tudi halucinogenih drog se ne vzame kar tako, za zabavo. To ni njihov namen in tu je edina logična razlaga za pojmom »zloraba drog«, vsi ostali so namreč nesmiselni in zgolj produkt »zdrave«, »lepe« in »mladostne« nad-radarske družbe, ki se (edino) tam dobro počuti. Torej: če ne čutite potrebe po halucinacijah in po potovanju vase, vam odsvetujem tako ta band, kot tudi uporabo LSD-ja, hašiša, ekstraktov dature itd.

Davorin