Sicer ne vem zakaj, a načeloma nisem velik ljubitelj black death oziroma blackened death metala. Bandi, ki preigravajo takšno zvrst, po navadi želijo združiti najbolj brutalne in zlobne elemente obeh žanrov pod en klobuk, iz česar nato sledi dolgočasno in neposlušljivo nažiganje. Seveda obstajajo izjeme, imensko na primer Behemoth s Poljske ali Zyklon z Norveške. In tako smo že tudi pri Sidious iz Anglije, ki lastno glasbo oziroma svojo prvo studijsko izdajo Ascension To The Throne Ov Self, EP s štirimi pesmimi, primerjajo ravno z omenjenima bandoma. Primerjave so povsem na mestu, dodati pa je treba še elemente simfoničnega black metala, ki pri peterici iz Velike Britanije igrajo zelo pomembno vlogo. Brez njega bi Sidious namreč zveneli le kot poceni kopija brez duše in lastne identitete.
K sreči pa temu ni tako in zato lahko na tem mestu pišem o še enem zanimivem ploščku več v letu 2013, ki bo očitno iz vidika kakovostnih izdaj povsem nasprotno letu poprej. Brutalno bobnanje in hudičevi kitarski riffi na eni strani se odlično dopolnjujejo s klaviaturskimi in orkestralnimi vložki na drugi strani ali pa se ravno na pravih mestih in za ravno prav dolgo večkrat povsem umaknejo kitarskim solažam, ki odlično prevzamejo vodilno nit komada in ga peljejo naprej.
Edina stvar, zaradi katere zaenkrat še viham nos, je death metal growl. Z njim načeloma ni nič narobe, vendar vokal v stilu Deicide ali Vital Remains po mojem mnenju ni ravno najboljša izbira za tovrstno glasbo. Vokalist Tom Allen – Void sicer nekajkrat pokaže, da je vešč tudi black metal screama (Nihilistic Regeneration), a teh trenutkov je enostavno premalo, da bi jeziček na tehtnici odločno zamajal v drugo smer. Morda pa mora biti ravno tako, kot je, da Ascension To The Throne Ov Self pod črto izpade kot nekaj posebnega.