Za imenom Siniestro stoji trojica metalcev, ki prihaja iz Švedske. No, dva možakarja sta dejansko prava Šveda, medtem ko prihaja tretji iz Čila. In kakšno vezo ima to z albumom? Morda je ta informacija povsem nepomembna, morda pa je ta ravno odgovor na prvo vprašanje v zvezi z bandom, ki se mi je porodilo med poslušanjem prvenca Revelations in Mayhem. Zmeraj znova sem se namreč spraševal, kako je skupini uspelo oziroma zakaj je band želel ustvariti takšno pestro mešanico death/thrash metala. Različni metalski razvoj je potem takem seveda odgovor, ki se nevsiljivo ponuja sam po sebi.
Začetnemu melodičnemu death metalu z deathmetalskim growlom se hitro pridruži blackmetalsko kričanje, s čimer zasedba že v prvem komadu napove, da tokrat ne bo opravka s čistokrvnim tem ali onim žanrskim izdelkom. Nato gre band še dlje, med drugim dlje vstran od metala, in začne poleg že omenjenih metal žanrov zraven mešati še pank. Ta pride najmočneje in najjasneje do izraza s komadom EU-topia. Na tem mestu bi zelo rad rekel, da se komad tipično pankovsko ukvarja s kritiko Evrope, Evropske Unije in podobnega političnega sranja, saj je vzdušje v komadu ravno primerno, toda zaradi švedskih besedil tega ne morem storiti. Skladno s fuck-off držo komada pa se tudi meni jebe za besedila in zato v pomoč nisem uporabil Google prevajalnika. Raje sem se posvetil naslednji pesmi Vinden som piskar ditt ensamma lik, še enemu pankovsko kratkemu udarcu na gobec, ki poleg že vsega omenjenega potrdi podobnost z »velikani« Kvelertak. Če bi si torej radi čim bolj realno predstavljali, kako Siniestro zvenijo, preden si jih sami naložite v domačem predvajalniku, imejte poleg Kvelertak v mislih še nekoliko bolj umazane black pankiče Whiskey Ritual iz Italije.
Toda tudi to nekako še ni to. Siniestro ponudijo na kratkem ploščku še povsem drugačna komada MDPV in Transylvania. Ja kako hudiča pa so lahko še bolj drugačni? Kaj pa sploh lahko poleg vsega omenjenega še stlačiš na komajda polurni album? Odgovor je enostaven: še pravo mero atmosferike. Medtem ko med MDPV spremljajo kitaro in zadušen krepak moški recital različni zvoki, ki dajejo občutek, da prihajajo iz nekega globokega rova, je Transylvania na akustičnih kitarah in godalih ustvarjen instrumental, ki se ga ne bi sramoval noben simfonični black metal band. Nenavaden, a odličen zaključek še bolj nenavadnega ploščka.