Norveška zasedba Sjodogg je po dobrih štirih letih delovanja in po treh demo posnetkih naposled izdala studijski album, na katerem najdemo enajst pretežno atmosferskih skladb, ki poustvarjajo občutke tesnobe in minljivosti.
Že pri prvi pesmi lahko slišimo ogromno različnih metalskih žanrov in podžanrov, ki se zlijejo v eno samo avantgardno in rahlo progresivno black metal morijo, ki kroži skozi cel album in skuša z občutki monotonosti poustvariti tisti pravi in originalni občutek groze, ki je bil prisoten pri prvem valu norveškega black metala. Ta občutek prija približno dve do tri pesmi, nato pa postane zelo duhomoren in skorajda že dolgočasen, kajti ritem se iz pesmi v pesem le malo spremeni. Občasno se stopnjuje le tempo bobnov in jakost vokala, vse pesmi pa so skoraj ves čas podkrepljene s pretirano uporabo bas bobna, ki je v velikih primerih preveč poudarjen in prekrije prehodne bobne in činele.
Kitarski del deluje izredno nesamozavestno in je večji del povsem prekrit z močnim vokalom in agresivnimi bobni. Tako lahko ločimo le posamezne riffe, saj o kakšnem daljšem solo prijemu ni ne duha ne sluha. So pa v album odlično integrirane akustične kitare, ki služijo kot nekakšen intermezzo med pesmimi. Na splošno celotna kitarska sekcija deluje zelo mračnjaško in po stilu igranja in zvoka spominja na kitare in efekte, ki se dostikrat pojavljajo pri žanru funeral doom, s to razliko, da je hitrost menjanja riffov tu hitrejša.
Največje razočaranje na albumu pa je nedvomno vokal, ki le redkokdaj spremeni ton in poleg kakšnih klišejskih citatov ne nudi večjih užitkov ob poslušanju.
Album Landscapes of Disease and Decadence deluje kot ujetnik brezčasnosti, saj vsebuje elemente, ki so bili značilni za avantgardo, ki se je v black metal sceni pojavila v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja, produkcijsko gledano pa je še skoraj pred časom. Na nek način album posnema skupine, kot so Ved Buens Ende, na nek način pa orje ledino in premika meje ekstremnega metala, kot ga poznamo danes.
Album vsekakor priporočam ljubiteljem malo trših ritmov, kajti album je nekaj posebnega in težko opisljivega, je kot kup emocij, ki se sprostijo takoj, ko se pritisne tipka play.

Matevž
Recenzija objavljena tudi na Rockline.si