Od zadnjega albuma Adagio je minilo že toliko časa, da bi ne bi bilo nič neobičajnega, če bi bilo pri Alone govora o reunion albumu, vendar temu ni tako. Solitude Aeturnus so ta leta vseeno nekoliko migali, album se je napovedoval že dolgo časa. Prišlo je do nekaterih sprememb v zasedbi, a glavna, kreativni dvojec, ki ga sestavljata kitarist John Perez in frontman Robert Lowe sta ostala, tako da je pri ameriških doom metal maestrih več ali manj vse po starem – kot mora biti. Alone je nov odličen izdelek melanholičnega, dramatičnega, melodičnega dooma s karizmatičnim power vokalom. Album sestavljajo same prave epske doom metal himne, ki od prve do zadnje (s kako redko izjemo) prepričajo s svojo veličastnostjo; band ni v teh letih prav nič izgubil na kvaliteti. Najmočnejši je v ustvarjanju mogočne atmosfere, ki poteka v simbiozi med dramatičnim vokal in nezamenljivimi, težjimi doom riffi. Kitarista ustvarjata res močno, intenzivno riffovsko podlago, ki jo nadgrajujeta z jasnimi solažami. Solitude Aeturnus tudi z Alone sodijo med najbolj dinamične in energične doom metal bande. Pestrost dosegajo s pogostim variiranjem tempa, kar počnejo na prefinjen način, skoraj neopazno, občasno pa se poslužujejo tudi menjavanja razpoloženja oziroma prehajanja iz intenzivne doom energičnosti v melanholično temačnost. Ćakalo se je dolgo, a se je splačalo. Ob Candlemass povratku je Alone eden najmočnejših »sredinskih« doom izdelkov z letnico izdaje 2000 ali več. Pa obilo užitkov ob poslušanju himen Scent Of Death, Sightless, Upon Within, Tomorrows Dead in ostalih.

Matjaž