Za italijansko zasedbo Spellblast sem prvič slišala leta 2007, ko je bil aktualen njihov prvi studijski album Horns Of Silence. Takrat sem se še v veliki meri posvečala folk in pagan metalu, zato seveda nisem šla mimo albuma, kjer naslovi komadov vsebujejo besede Odin, »goblin«, »knight« in tako dalje. Kljub temu da se Spellblast že od samega začetka uvrščajo v folk/power metal (in takšna, sicer bolj folk, je bila prva plata), je njihov tretji album Nineteen veliko bolj heavy/power z nekakšnim fantazijskim pridihom, tisti folk pa se izgubi v elektronskih in »western« delih. Novi album temelji na konceptu serije knjig The Dark Tower (Stephen King). Sama knjig sicer nisem prebrala, verjamem pa, da boste vsi tisti, ki ste jih, našli neke povezave.
Kar se tiče glasbenega dela albuma, ta ponuja trinajsst komadov oz. skupno 54 minut poslušanja. Že takoj po prvem poslušanju je bilo jasno, da je album sicer kvaliteten, a ne ponuja nič novega. Energijsko nabiti komadi, fantazijska zgodba ter velika vključenost klaviatur in celo elektronike. Še posebej med refreni je vseh dodatkov res veliko in zato ob pomoči bobnov vse skupaj izpade veličastno. Kitare tokrat pridejo v ospredje le pri solažah, drugače pa več ali manj služijo kot opora ritmu. Glavno vlogo tako res prevzamejo klaviature, kadar jih ne preglasi vokal. Tega je potrebno tudi pohvaliti in potrditi odlično izbiro vokalista - Daniele Scavoni se je bandu pridružil lansko leto. Poleg njega je skupina lansko leto dobila tudi novega bobnarja, Micheleja Olmija. Album, na katerem se slišijo tako počasne kot hitre melodije, gre res hitro v uho, težko pa je zagotoviti, da se bo postavil ob bok drugim velikim albumom take zvrsti. Brez problema pa lahko trdim, da se ga bo poslušalo na poletnih festivalih, kjer ponavadi taki bandi stopijo v ospredje zaradi besedil, norčavosti, energičnosti in izjemno enostavne poslušljivosti.