Staro za novo in novo za staro – finski kričači ustanavljajo nov svetovni red, kot so to razkrili že v naslovu, in se hkrati vračajo h koreninam: »Vrnili smo se k lakoti, brutalnosti, hitrosti in besu. Če je bil [album] Taival mat črn, potem Novus Ordo Mundi narekuje čisto drugačen tempo,« komentira frontman Antti Hyyrrynen in dodaja, da se sliši kot »terier, ki ima taco ujeto v kanalizacijski pipi«. Producent Miitri Aaltonen je albumu dodal tisti nujni »fuck-you-dudes« odnos, ki ga je najti na prvih dveh albumih.

Nov svetovni red (ki je dandanes vsekakor potreben) je nedvomno tista prava brutalna, thrash/progresivna Stam1na, ki smo je vajeni. Na momente vleče na melodic death podžanr, kar pa ni nujno slabo. Ob prvem komadu Henkilökohtainen helvetti (Osebni pekel, op. p.) mi je žarnico zasvetila misel: severnjaški energični čudaki, ki v svojem logotipu nosijo zob, so hkrati plus in minus na eni strani baterije. Komad se začne agresivno, (ne)pričakovano pa ga odpre čisti vokal – kar dober uvod v plato, sicer pa bog/satan ve, o čem pojejo (hvala tistemu, ki se trudi za kvaliteten google prevajalnik). Pesem Narsisti (Narcis, op. p.) agresivnost nadaljuje, Hyyrynenu se odpre nebo, da izkriči svoja pljuča. Izjemno hitro pade v uho intermezzo melodičnih kitar in bobnov, do izraza pa pridejo tudi back vokali, ki so stalnica tega finskega banda. Memento Mori (ateistin kiitos; hvala, ateist, op. p.) je sicer bolj melodičen in hkrati tutti frutti komad, ker so vanj zmetali čisto melodijo in čiste vokale pa še bobnenje, screame in growle. Na prvi pogled zmazek, ko potegnemo črto pa zanimiva mešanica. Pesem so sicer izdali kot single že 26. februarja. V nasprotju z njim je komad Betelgeuse bolj prečiščen in že meji na rock, s tem pa je prijetno vmesno počivališče za vaša ušeska.

Tri minute kasneje nas ponovno zadene brutalija s pesmijo Metropolio (Metropola, op. p.), ki nas v refrenu preseneti z melodičnostjo, prehodni bridge pa spet na plan prinese čisti Anttijev glas, s katerim lahko spet znotraj enega samega komada slišimo njegov širok vokalni razpon. V naslednjih štirih minutah nam N.P.V.E.M. zopet prinese čisti finski thrash, vokali banda v ozadju pa dodajo samemu žaganju polnost. Kriittinen massa (Kritična masa, op. p.) je po zvoku še eden tipičnih Stam1na komadov, ki je bolj melodičen, prav tako pa tudi Tabu. Album se zaključi bolj agresivno, kot se je začel, s pesmima Novus Ordo Mundi (Nov svetovni red, op. p.) in Sirkkeli (Krožna žaga, op. p.), slednji pa je izšel kot single že 15. januarja. Novus Ordo Mundi s kombinacijo latinskega naslova in načina petja vmes na trenutke spominja na menihe v samostanu, kar pa kmalu zatem potlačijo kriki v končnem komadu Sirkkeli. Kljub temu je zelo poslušljiv in hitro postane ušesni črviček.

Če naj plato opišem s par besedami, so to moč, naboj, agresivnost, sila in blaznost. V osnovi imajo vse negativen prizvok, so pa v tem primeru mišljene kot opis v najboljši možni luči, ki jo mečejo na izdelek. Zvok spominja na iluminati trikotnik, ki je upodobljen na naslovnici, in se z njim tudi popolnoma sklada. Podobno delujeta rumena barva in vrtinec, ki nas posrka vase. Poslušanje Novega svetovnega reda nas vrže na rit in spet nazaj pokonci in je od vseh vitaminov definitivno bolj zdrav lek za spomladansko utrujenost.