Steel Raiser prihajajo s Sicilije in morda je prav ta geografska dislociranost od italijanskega škornja vzrok, da nimajo nič skupnega s tipičnim italijanskim heavy/power metalom. Imajo pa veliko skupnega z enim najboljših heavy metal albumov devetdesetih, legendarnim Painkillerjem Judas Priest.
Pri prvih dveh komadih je hitro jasno, da je Painkiller močno vplival na njihovo ustvarjanje. Ne samo da kitarista streljata solaže in riffe v stilu znamenitega dvojca Tipton/Downing in da bobnar po »bateriji« tolče kot Scott Travis temveč so se očitno tudi po zvoku želeli približati svojemu najljubšemu albumu. Vokalist pa je tisti, ki Steel Raiser precej oddalji od Priestov. Alfonso Giordano je po glasu neka čudna mešanica Davida Waynea (Metal Church) in W.A.S.P.-ovega Blackieja Lawlessa. Vokal je specifičen, a precej neposrečen. Tudi njegovo izražanje je zelo nerazločno. V energičnih, up-tempo komadih so vzporednice z Judas Priest izrazitejše, z upočasnitvijo tempa pa te podobnosti izginjajo. Tam je čutiti nekoliko več prisotnosti pridiha Accept, Love Is Unfair pa je neposrečen poskus baladnega komada z izdatno mero »poceni« klaviatur.
Album kot tak ima nekaj dobrih trenutkov, s katerimi se bodo najbolj spoprijateljili ljubitelji klasičnih riffov Judas Priest, sicer pa Italijanom na vseh področjih še kar precej manjka, preden bodo deležni večje pozornosti.