Death metalci Supreme Pain so naredili tako dober CD, da sem prisilil osebo, ki mi ga je prinesla v recenzijo, da je z mano »moshal« vsaj tri komade ob prvem poslušanju. Mislil, je da bo ušel. He was wrong, ha, ha, ha!
No, ta osebek je bil Tadej Cholewa, basist zasedbe Scaffold, ki je prišel v Supreme Pain. Zanimivo je, da je iz Supreme Pain odšel bobnar Robert Kovačič, ki pa je tudi iz Scaffold. One Scaffold in, the other out. Novi basist Tadej in novi bobnar Toep pa sta ključna osebka, zaradi katerih imam občutek, da poslušam eno boljših death metal plošč, katere ritmična dinamika je tako pretresljiva kot nasilno kolcanje človeka, ki se je nacejal z Radensko in se šopal z maminimi mastnimi kremenatli brez milosti. Da se vrnem nazaj – Nemesis Enforcer, druga plošča zasedbe Supreme Pain, je izjemno dinamična death metalska eksplozija, ki vrača veselje in adrenalin v srca vseh tistih, ki imate več kot dovolj »preveri, kako hitro bobnam in kako brutalno kruli moj pevec ter seveda, kako brutalno đn-đn kitaro imamo«. Supreme Pain so z Nemesis Enforcer našli svojo nadgradnjo tiste prvotne ljubezni do death metala, ki je prisotna pri članih že od davnih časov.
Vokalist Aad Kloosterward, ki kruli tudi v Sinister, je proizvedel res takšen ... no ... dober in močan ter distinktiven vokal, ki bi ga prepoznal med milijon death metal »pujcekoff« danes. Kitarist Erwin ve, kako se death metalu streže. Isto ve tudi drugi kitarist, Bas (prosim, brez šal in besednih iger). Skupaj vesta, kakšen riff interpretira dvig demona iz brezčasnega Brezna ali pa sekanje glave s strani psihotičnega morilca. Enkrat Suffocation, drugič Morbid Angel, tretjič spet nekaj svojega, a vse skupaj je brutalno, zanimivo, poslušljivo in agresivno do konca. Do zdaj mi res zmagata v komadu The Unholy Throne. Spet se vračam k ritem sekciji. Tadej Cholewa je basist in pol. Njega zvok je tako dober, da bi se še Alex Webster nasmehnil od veselja, bas pa ima tako dober »žmoht«, da bi človek kar vrgel stran svoje poceni PC-speakerje in si nabavil bas zvočnike, ki bi sesuli pol bloka. Bobnar Toep ni Robi in zato je mnogo bolj zanimiv, ker se ne drži blasta na tisoč in en način. Ve, tako kot pravi Pete Sandoval, da zaradi določenih ritmov ene stvari zvenijo res hitro, druge pa res počasno, a brutalno in masivno. Saj ne, da je Robi slab bobnar (zdaleč od tega), res pa je, da je Toep zdaleč bolj zanimiv.
Edina slabost te plošče je ta, da se je pojavila v času, ko je trg popolnoma nasičen, a ima pa to prednost, da v morju povprečja izstopa kot vojaška križarka, za katero veš, da bo ostale barčice sesula v kup deščic ali »šraufov«. Moje srce je srečno ob čutenju vrhunske bolečine ...

Ivan