Pred izdajo prvenca Flesh Cathedral konec lanskega leta so Svartidauði izdali tri demo posnetke in en split s skupino Perdition. Kje sta se ta dva banda našla, bi bilo zanimivo raziskati, saj prihajajo Perdition iz toplega južnega Čila, medtem ko Svartidauði imenujejo za domovino mrzlo severno Islandijo. A bolj zanimiva od split izdaje sta dva od demov, ki sta bila izdana 2009 in 2010. Na teh se namreč nahajajo kar tri od štirih pesmi s predstavljenega prvenca Flesh Cathedral. Stvar seveda ni tako črno-bela, kot se sprva zazdi. Svartidauði niso enostavno vzeli starih komadov, jih obogatili z enim več, zapakirali pod drugim imenom in ponovno prodali svojim poslušalcem. Glede na različne dolžine Sterile Seeds, The Perpetual Nothing in Flesh Cathedral je band te komade do določene mere predrugačil, ali so dejansko vsebinsko spremenjeni, pa ne morem trditi, saj demo posnetkov ne poznam. Band tako vsaj ne bo čez nekaj let prišel na idejo, da bi ponovno izdal »davno pozabljene« demo posnetke, ker mu tega očitno ne bo treba.
Poleg Falkenbach in Curse so tako Svartidauði tretji meni poznani band iz te sicer blackmetalsko dokaj plodne dežele. Po prepoznavnosti in zvrsti je kvartet bolj primerljiv s kolegi Curse, a ko je govora o kakovosti se mu tudi pred Falkenbach ni treba skrivati. Kot sem že omenil, Svartidauði na Flesh Cathedral ponujajo le štiri skladbe, ki pa skupaj štejejo skorajda šestdeset minut. Kam približno pes taco moli, najkasneje zdaj postane jasno. Seveda ni teh slabih šestdeset minut nabitih s številnimi zapomljivimi riffi, neusmiljenim kitarskim brutaliziranjem in neskončnim blastbeatanjem. Naštete prvine se sicer pojavljajo v vsaki pesmi, toda v skromnejšem deležu v primerjavi s počasnimi in srednje hitrimi pasažami, nabitimi s težko atmosfero. Pomembno vlogo pri ustvarjanju le-te imata kitari, ki delujeta dopolnjevalno, se izmenjujeta v vodilni vlogi in se prepletata. Bas kitara je ob tem ves čas nekje v ospredju, včasih bolj, včasih manj dominantna, medtem ko z efekti zadušeni in nerazločni vokali zvenijo kot klici v globokem rovu trpečega človeka, ki ve, da zanj ni več drugega izhoda kot smrt. Že omenjene kitare, ki so posnete zelo razločno, sicer občasno dajejo upanje in vzbujajo občutke, da se bo ta človek kljub vsemu nekako rešil, toda nato nad njega ponovno pride heavy atmosfera in človek ji dokončno podleže.
Za konec pa še ena zanimivost. Vso opisano vzdušje je Svartidauði uspelo ustvariti brez uporabe klaviatur. Skratka, še ena solidna izdaja več v vrsti mnogih v letu 2012.