Folk metal boom še vedno odpira možnosti za preboj novim bandom, vendar bodo imeli novinci vse težjo nalogo ustvariti nekaj svojega, kar ne bo ravno identično poti, ki so jo pred njimi že ubrali predhodniki. Z Danske prihajajoči Svartsot so že eni izmed takih, ki jim v dobri meri to tudi uspeva. Pri Napalm Records imajo očitno dober nos za iskanje tovrstnih bandov, nekako pa morajo tudi zapolniti luknjo, ki je nastala po odhodu Korpiklaani.
Medtem ko večina novejših danskih bandov prisega na »modernejšo tehniko«, bi se Svartsot precej bolj domače počutili v času Vikingov, na njihovih bojevniških pohodih in veseljačenju ob goltanju piva. Razne piščali in ostali folk instrumenti (med njimi tudi mandolina) producirajo plesne melodije in ritme, ki jih Vikingi pogosto spremljajo z vzkliki »hej, hej«. Predstavo o tem, kako Svartsot zvenijo, bi si lahko najhitreje ustvarili, če bi si predstavljali material Amon Amarth srednjega tempa, ki bi mu dodali močno dozo piščali in melodij folk instrumentov. Nekatere headbangerske kitarske pasaže (riffi) so čisto v stilu švedskih Vikingov, tudi vokalno Svarstot z growli niso daleč. A s številnimi melodijami, kjer tudi kitare igrajo opazno vlogo, proti black metalu orientiranimi riffi ter vokalnimi screami in folk metal harmonijami Danci poskrbijo, da močnejše povezave z Amon Amarth ostajajo le v dveh, treh skladbah. Njihova posebnost pa je tudi petje v domačem jeziku, kar da glasbi nek poseben občutek, ušesa fanov folk metal bandov pa to vedno z veseljem slišijo.
Ne vem sicer, kako bi se Johnny Hedlund počutil ob teh razuzdanih Vikingih z do roba polnimi rogovi medenega piva v eni in z brhko deklino v drugi roki, vem pa, kako bodo ob ritmih Ravnenes Sage poplesavali privrženci zvokov »frulice«.

Matjaž