RECENZIJE

24. 2. 2022
Swallow The Sun - Moonflowers
Century Media Records, 2021
Avtorica: Tina Urek

»Will you die in misery?
Wash over me, wash over me…
Will you die of a broken heart?
Tears you apart, tears you apart…«

Tragedija in bolečina v mnogih na plano prikliče najbolj žalostno, a ironično najlepšo melodijo. Najboljši komad. Najbolj pristno glasbo. Besede zlomljenega srca, ki se želi pozdraviti. Aleah Liane Stanbridge, lepotica severnoafriških korenin, pevka, ki je živela na Švedskem in bila slabih 10 let življenjska sopotnica Juhe Raivia, je že drugič vzrok bolečine in izpetih solza pri Swallow The Sun. Aleah je namreč leta 2016 izgubila borbo z rakom, kar je za ustanovnega člana in osrednjega pisca pri finskih melodičnih death/doom metalcih pomenilo hudo izgubo, a tudi priložnost, da svoje trpljenje pretopi v umetnost.

Konec lanskega leta je tako pri Century Media Records izšel plošček Moonflowers, ki sem mu sama namenila kar nekaj ur poslušanja. Dodaten omembe vreden bonus je zagotovo posebna izdaja albuma, kjer je drugi CD namenjen povsem instrumentalni različici. Na tej celotno oziroma osrednjo vlogo prevzame godalni trio NOX (violina, viola, violončelo). Slednji so sodelovali tudi pri »glavni« različici albuma, kar pomeni, da godala, ki jih slišite, niso odigrana s pomočjo klaviatur, temveč jih je v živo odigral in posnel godalni trio v studiu.

Moonflowers nam tako ponudi 8 komadov, kar časovno pomeni slabo uro odlične glasbe. Že prvi komad Moonflowers Bloom In Misery so mnogi označili za vrhunec izdaje. Kot sem že zapisala, komadi tokrat stojijo na kitarah in tragični simfoničnosti, ki jo nudijo godala, a vsekakor svoje naredi tudi razgibanost vokala in slišnost besedil pokajočega srca. Prav takšen je dobrih 6 minut dolg prvi komad, kjer prehod s clean vokala v uničujoč growl praktično ponazori Juhovo trpljenje. Sami prehodi niso prav nič mehki, ampak kvečjemu šokantni, kar pa je pri glasbi takšnega tipa pomembno. Seveda ne manjka niti klasični kitarski solo, ki me v prvi milisekundi spomni na Insomnium. No, mnogi prav dotični zasedbi označujejo za finska dvojčka melanholije, a Swallow The Sun so z Moonflowers stopili kar veliko stopničko nad Insomnium. V komadu Enemy se vokalist bori sam s sabo, sam s svojim trpljenjem in kliče izgubljeno ljubezen. Sam stil pisanja seveda sledi prvemu, kar pomeni precej tihi bobni, godala v ospredju in igranje z growlom in cleanom. Sam kontrast gotske balade in melanholije z brutalnostjo death metala precej spomni na Katatonio, October Tide in Eternal Tears Of Sorrow, a fantje še vseeno ostajajo zvesti sami sebi. Kot je že kar nekakšna klasika pri Insomnium (recenzijo aktualnega EP-ja Argent Moon lahko preberete tukaj), so se tokrat tudi Swallow The Sun odločili za nekaj dolgih, depresivno melanholičnih komadov. No, ko smo ravno pri Insomnium – njihovi komadi skozi klaviature še vseeno podajajo neko pozitivo, neke svetle, tople tone – pri Moonflowers tega pač ni. Eden za drugim si sledita skoraj 8 minutna Wowen Into Sorrow ter Keep Your Heart Safe From Me. Prvi je žalostinka … »I´m broken from the one, woven into sorrow … I´m blind but still, you love …« Pri Moonflowers je res pomembno, da preberemo besedila in se poskusimo glasbi posvetiti v celoti. Fantje se držijo neke ustaljene sestave komadov, a ravno z besedami ti zasijejo v popolnosti. Vseeno pa moram izpostaviti še dva naslova: prvi je All Hallow´s Grieve, kjer so si Skandinavci sposodili odlično vokalistko Cammie Gilbert (Oceans Of Slumber). Ženski vokal pri takšni glasbi doda piko na i celotni čutnosti. Duet, ki bi ga bilo treba slišati večkrat. Dodatek godal je tokrat prav tista klasika finske gotske rock atmosfere, ki so jo nekoč ustvarjali HIM in Apocalyptica. Vsekakor zame en izmed najljubših naslovov na ploščku. No, Moonfloowers pa povsem na koncu poskrbi tudi za nekakšen »banger« komad, ki nosi naslov This House Has No Home. Visoko kričeči vokali in hitrejša instrumentalna podlaga, kjer boste slišali prav značilne kitare, poskrbi za black metalski vibe.


»I failed to feel, to see, to believe,
to breathe, to heal, be the eyes that could see.
Hold your light, there´s sky for each one to see,
But I still bleed this fire, the war inside!«


Mnogi pravijo, da se v bolečini rodi lepota. Žal je bilo pri Fincih res točno tako. Moonfloowers je nekakšno nadaljevanje ploščka When A Shadow Is Forced Into The Light, a Juha Raivio je tokrat svoje trpljenje izlil v res odličen plošček. Sicer bo morda za katerega poslušalca preveč enoličen, a če se albumu posvetimo besedilno in instrumentalno, poslušamo godala, kitare in vokal, nam vsekakor ne bo dolgčas, pa tudi kakšna solza ne bo prav nič čudnega. Ponovno pa ob zaključku opozarjam tudi na dodatni drugi CD, ki prinaša povsem instrumentalni plošček, kjer je v ospredju trio NOX. Zame je dotična preobleka zapolnila pomembno luknjo v duši, ki so jo klasično zapolnili Apocalyptica s svojimi starejšimi izdajami.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
22. 6. 2022
Deathspell Omega - The Long Defeat
Recenzija
17. 6. 2022
Kreator - Hate über Alles
Recenzija
14. 6. 2022
Yezdin - Modra veda
Recenzija
9. 6. 2022
Ufomammut - Fenice
Recenzija
6. 6. 2022
Absent in Body - Plague God
Recenzija
3. 6. 2022
Iz ropotarnice: Heathen - Breaking the Silence
Recenzija
1. 6. 2022
Amorphis - Halo
Recenzija
31. 5. 2022
Hypermass - Empyrean
KONCERTI & FESTIVALI
28. 6. 2022
Alice Cooper, Michael Monroe
Stadthalle, Dunaj, Avstrija
28. 6. 2022
Mastodon, Kvelertak, Baroness
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
30. 6. 2022
UK Tech-Fest 2022
Newark, Združeno kraljestvo
1. 7. 2022
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2022
Graščinsko dvorišče, Laško
2. 7. 2022
Whitesnake, Steel Panther
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
5. 7. 2022
Five Finger Death Punch
Sportarena, Budimpešta, Madžarska