RECENZIJE

10. 3. 2015
Sylosis - Dormant Heart
Nuclear Blast, 2015
Avtorica: Tina Urek

Angleška melodeath/thrash zasedba Sylosis je v začetku letošnjega leta izdala četrti studijski album. Na ploščku Dormant Heart se tokrat prvič predstavi nov bobnar Ali Richardson, ki je bolj znan po delovanju v skupini Bleed From Within. Ta se je bandu pridružil že na lanski evropski turneji in od takrat naprej svoje delo opravlja odlično. Dormant Heart ponuja dvanajst plus dva bonus komada oz. skupno malo več kot eno uro raznolikega modernega metala. Na njem boste našli nekaj zase tako ljubitelji clean vokala, melanholičnih balad in prav tako surovega modernega šopanja.
Že sam intro Where the Wolves Come to Die napove temačno stran albuma z mnogimi ritmičnimi poslasticami in z odličnim vokalom. Victims and Pawns pa takoj razkrije še drugo, precej bolj moderno in thrashersko stran skupine. Težko rečem, katera mi je ljubša, saj fantom ležita tako ena kot druga. Sestava komada je odlična, saj vas bo kljub umirjenemu drugemu delu držala na visoki stopnji adrenalina. Ko se iz moderne viže razvije melanholično depresiranje, ki se z nenormalno hitrim prestopom in odlično kitarsko solažo vrne nazaj, je jasno, da band ve, kaj dela. Naslovni Dormant Heart je nekako klasičen Sylosis komad. Brez cukranja, brez solz. Melodike je dosti manj, celota pa se odlično razvija iz enega riffa. Tudi kitarska solaža je tokrat veliko bolj trda, po njej pa se komad pomiri in rahlo modernizira. Za nekatere verjetno precej nepotreben interlude, pa vendar dodatno ozadje v zaključku doda svojo globino. To Build a Tomb se za razliko od predhodnika posveti počasnejšim ritmom ter temačnim melodijam. Pogostejši in bolj slišni simfonični dodatki ter clean vokal naredijo na momente celoten komad kar pompozen. Pa ne preveč nasičen, ampak enostavno pompozen. V drugi polovici celotno drugačnost zopet prekine shredanje, thrasherski bobni ter terce v kitarskih solažah. Temu se očitno zasedba le ne more upreti. S klasiko nadaljujejo tudi v Overthrown, kjer pa z malo progresije in clean vokalom naredijo Sylosis lep korak naprej. Eden izmed osebno ljubših je Leech, ki je dosti bolj umirjen in strnjen v čisto linijo. Tekmovanje v hitrostnem igranju fantje pustijo za sabo, kot rezultat pa postrežejo z odlično progresijo, počasno kitarsko solažo in rahlo temačnejšo melodijo, vokalist pa pokaže svoje sposobnosti, ki segajo od globokih growlov do visokih screamov. Servitude nadaljuje s težkimi in precej ritmičnimi riffi, sama pa vse večkrat slišim podobnost s starimi In Flames, Dark Tranquillity in podobnimi zasedbami. Z Indoctrinated se zopet vrnejo v thrash vode, medtem ko s Harm spremenijo tok v moderno počasnost, ki pa na momente začne spominjati na Periphery. Mercy je zopet eden izmed precej klasičnih komadov, za katerega videospot si lahko pogledate spodaj in preverite, kaj lahko pričakujete na albumu, saj so v to pesem Sylosis vključili res vse. Progresijo, thrash, clean vokal, moderno melanholijo in simfoničnost. Predzadnji Callous Souls vam bo še zadnjič zatresel vratne mišice in postregel celo z nečim, kar je podobno breakdownu, kot zadnji pa vas bo morda navdušil, morda pa pustil na cedilu, devetminutni Quiescent. Kar nekaj bandov se odloča, da kot zadnji komad »pripravi« precej dolgo melanholično balado, kar so naredili tudi Sylosis. Skoraj da brez growla, veliko progresije in nič thrasha, nič death metala, nič preveč hitre melodije. Vse skupaj precej spominja na neko post-metal atmosferično zadevo, ampak v dobrem smislu.
Če potegnem črto pod Dormant Heart, je ta precej vijugasta. Po eni strani se na plati redno izmenjujeta čisti thrash/death in pa progressive death, kar naredi vse komade dokaj predvidljive, po drugi strani pa kljub temu album ni dolgočasen. Vsaka minuta, ki vam bo morda dolgočasna, bo postregla z naslednjo, ki vas bo odpihnila. Mene še vedno najbolj navdušujejo vsi melanholično progresivni deli albuma, zadnji komad pa je le še ogromna pika na i. Poslušanje priporočam tako starim znancem zasedbe kot navdušencem starejših melodeath legend, kot so In Flames, Dark Tranquillity, morda celo Soilwork. Po drugi strani pa vsi navdušenci melanholije in post-žanrov le dajte priložnost vsaj komadu Quiescent, če že ne celotnemu albumu.


SORODNE VSEBINE:
1. 10. 2000Primal Fear - Primal Fear / Recenzije
23. 10. 2001Grave Digger - The Grave Digger / Recenzije
24. 3. 2020Soilwork - Verkligheten / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 6. 2021
Impaled Nazarene - Eight Headed Serpent
Recenzija
18. 6. 2021
Helloween - Helloween
Recenzija
16. 6. 2021
Taake - Avvik (kompilacija)
Recenzija
14. 6. 2021
Nordjevel - Fenriir (EP)
Recenzija
9. 6. 2021
Zorya - Primeval (EP)
Recenzija
7. 6. 2021
Hore - Siostry Wiedźmy
Recenzija
4. 6. 2021
Iz ropotarnice: Apollo Ra - Ra Pariah
Recenzija
3. 6. 2021
Amorphis - Live at Helsinki Ice Hall
KONCERTI & FESTIVALI
26. 6. 2021
Britof, Spizdi
Akd Pizdun, Kostanjek
1. 7. 2021
23. Under The Black Sun Open Air 2021
Freilichtbühne Friesack, Nemčija
3. 7. 2021
SkyEye, Britof, Chains
TrainStation SubArt, Kranj
9. 7. 2021
Trnovfest: SickBreed, Macbeth
Center slovanskih kultur France Prešeren, Ljubljana
9. 7. 2021
White Stain
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
11. 7. 2021
Flat out days 2021 MTB festival
MTB trail center Kočevje