Ameriški progresivci Symphony X so v zadnjih letih z odličnimi albumi postali eni najbolj znanih in cenjenih progresivcev. Z novim albumom pa si bodo svoj status nedvomno še izboljšali.
Čeprav je bila sama zgradba melodij ena njihovih največjih odlik, so prav tu naredili še korak dalje. Na plošči je opaziti še več eksperimentiranja in odkrivanja novih melodij kot doslej. Na tem področju so se zelo približali rojakom Dream Theater in njihovemu projektu Liquid Tension Experiment. To seveda ne bi bilo možno brez odličnih glasbenikov, ki pa v Symphony X, brez izjeme, nedvomno so. Gonilna sila banda je kitarist Michael Romero, eden najbolj kreativnih progresivnih kitaristov, ki zopet demonstrira veliko zanj značilnih riffov in solaž. Enako bi lahko rekel za klaviaturista Michaela Pinella, pri katerem na trenutke dobiš občutek, da igra orkester in ne on sam. Svoje pa so pristavili seveda tudi pevec Russell Allen, povratnik za bobni Jason Rullo ter basist Michael Lepond.
Če se obrnem še malo na pesmi, ta album v marsičem spominja na zgradbo Scenes From A Memory od Dream Theater. V - The New Mythology Suite je konceptualni album, kjer so pesmi med sabo povezane in delujejo kot ena sama pesem. Nobena posebaj ne izstopa. Vseeno bi jih še malo opisal. Evolution je najhitrejša in najbolj udarna na albumu. Communication And The Oracle ima zelo lepo melodično linijo in odličen aranžma. Podobno bi lahko rekel tudi za On The Breath Of Poseidon. Pri Egypt so uporabili tudi sitar; Romero tu odigra solo z orientalskim pridihom, pesem pa ima zelo dober refren. V instrumentalni Death Of Balance/Lacrimosa je opaziti veliko eksperimentiranja. Absence Of Light in A Fool`s Paradise pa nas pripeljeta do konca in ene najboljših njihovih pesmi do sedaj, Rediscovery (Part II) – The New Mithology, kjer band pokaže vso svojo kreativnost, harmonijo in melodijo; v njej je tako veliko težjih kitarskih riffov, kot tudi bolj umirjenih klavirskih in vokalnih delov.
Matjaž