Kar nekaj časa sem razmišljal o tem, če bi ponovil idejo, ki sem jo zlil na imaginarni papir med recenziranjem aktualnega albuma Impaled Nazarene, kjer sem recenzijo tega združil z recenzijo predhodnega EP-ja v eno besedilo. Toda po podrobnejšem poslušanju obeh aktualnih izdaj je zame v tej zvezi obstajala samo še ena prava rešitev: zaradi odličnosti EP-ja in povprečnosti albuma naj kritiki nastaneta ločeno. In zaradi tega se bo tudi prvič zgodilo, da bom pri opisovanju celovečerca krajši, kakor sem bil pri opisovanju EP-ja.
Nič nimam proti, če band posname album, ki se mu takoj sliši, kdo je njegov idejni oče. Narobe pa je, če se zvoku v preveliki meri pridružijo še tipične melodije in ritmi, tako da sta dejansko potrebna komad in pol, da se na albumu ne ponavljajo več stari komadi, temveč da poslušalec sliši kakšen neuporabljen/neprežvečen element. To bi bila rokerska, groovy kitara in zborovsko petje v drugi polovici Orm.
Že na EP-ju nič prida prepričljiv Det Fins en Prins tudi na albumu ne blesti kaj preveč, Hoestu le na koncu uspe z netipičnim poigravanjem na kitari ustrezno začiniti komad, da ne zatone povsem v pozabo. Podobno »finto« uporabi Hoest tudi pri naslednjem Stank, ki bi bil prav tako izjemen kot vsi ostali komadi na albumu, če bi imel več tistega novega in drugačnega – v tem primeru pankovskega – in manj recikliranega. Zaradi neuporabe vokala – razen kratkega šepetanja po dobri minuti in pol – Hoest vsaj še malo preseneti z En Sang Til Sand Om Ildebrann, čeprav glasbeno komad ni nobena novost. Kakor tudi ne sicer med seboj povsem različna Kongsgaard bestaar in zaključni Vinger.
Pri okušanju glasbe nikakor ne postopam kot divji lovec zmeraj za novim in svežim plenom. Znam ceniti pretekle dosežke in izdaje, ki se lahko do določene mere tudi zmeraj ponavljajo na novejših izdajah, toda le do te mere, da je možno govoriti o prepoznavnosti in ne o moteči podobnosti. Pri Noregs vaapen so mi namreč všeč tako klasični elementi Hoestovega ustvarjanja kot drzen in moderen banjo, a za Stridens Hus moram žal izreči končno sodbo, da tokratni izdelek še zdaleč ni tako zelo prepričljiv.