Distopija je beseda, ki se je v zadnjem obdobju izredno popularizirala in postala (žal) del skoraj vsakdanje uporabe na področjih poročanja, političnega govora ter seveda umetnosti. Nasprotje utopije je namreč najboljši opis smeri, proti kateri stremi cel svet. Trendu uporabe besede distopija so podlegli tudi Nizozemci Teethgrinder. Dystopia je naslov zadnje izdaje skupine, ki od leta 2013 igra mešanico death/grinda z black metalskimi atmosferami in vplivi crust punka, ki jih lahko zasledimo predvsem na ravni tematik, struktur in uporabe d-beat bobnanja. Band si je v desetih letih aktivnosti ustvaril že kar konkreten sloves, saj so že nastopili tudi pred skupinami, kot so med Napalm Death, Anaal Nathrakh in Terrorizer, 14. novembra pa bodo nastopili s Francozi Benighted na odru mariborske Pekarne.

Glasba Teethgrinder je surova, bogata s kitarskimi feedbacki in piski, ki zapolnjujejo zvočni prostor, ob bobnarskih udarcih in rezkem voklu, ki se načeloma premika v srednjih in visokih frekvenčnih pasovih, s priličnim spuščanjem v nižje growlanje. Če je večina izraznih sredstev vzetih iz grinda, ne velja isto za same strukture pesmi, ki so nekoliko daljše (nad tremi minutami, do osmih minut v pesmih, kot so Cloaked in Dystopia). Vsebina albuma je predvsem komentar in slikanje sveta, v katerem živimo: človeštvo drsi v prepad (in propad), medtem ko se to dogaja pa še neposredno škoduje sočloveku in okolju, medtem ko nam propagandni stroj preusmerja pozornost. Kot je za ekstremne glasbene zvrsti značilno predvsem pri skupinah, ki skušajo širiti določeno sporočilo, lahko zasledimo tudi na recenziranem ploščku kar pogosto uporabo vokalnih vzorcev, ki pa delujejo v celem kontekstu albuma skoraj nekoliko antiklimatično. Če poslušamo album kot celoto, se nam lahko namreč zazdi, da nekoliko prelomijo glasbeni tok ravno, ko bi moral doseči nekakšen vrhunec. To se zgodi pesmi Cloaked, ta trend pa se pravzaprav nadaljuje tudi v naslednji …As I Believe the World To Be, So It Is, kjer glasbo stalno prekinjajo vdori vzorčenega govora. Seveda so tovrstne poteze nekoliko nenavadne, če razmišljamo o Teethgrinder kot le o grindcore projektu, vendar je glasba nizozemske četvorke nekoliko kompleksnejša zmes številnejših ekstremnih podzvrsti, kar bi lahko tudi nekako opravičilo prvi komad z naslovom Ascendance, ki je dejansko le štiriminutni uvod pred pravo glasbeno vsebino, ki se v prvi polovici albuma drži hitrejših ritmov in polnejšega zvoka – z občasnimi zdrsi celo v območje sludgea (npr. v pesmi Worthless), v drugi pa isti glasbeni tok večkrat zaustavlja in prekinja.

Teethgrinder so band, ki je že dobil lastno glasbeno govorico in je sposoben znotraj te ustvarjati zelo soliden material, ki je na ravni posamezne pesmi zelo učinkovit. Žal ne moremo isto reči za celoten album, ki je predvsem v drugi polovici (skoraj) bolj bogat s pavzami kot z dejansko glasbeno vsebino.